“Boj, ne mesarsko klanje”

04. 03. 2015 | Ema Karo

(V naslovu smo imeli opombo. Ker to ne gre tako, vam jo dam semle: [1].)

 

Lokacija: Studio Dansa

Glasba: Dan, Pero, Matija (poznani tudi pod imenom »Grupa modelčkov«)

Tehnik: Grega (na posojo iz Studia Dansa)

Moderator: Peter Frankl

Režija: Sara Šoukal, Vid Sodnik

Borci za naziv: Veronika, Mistral, Rok, Nika, Gaber, Živa, Mark, Maruša, Pia, Maja, Mitja, Žiga, David, Jan, Klemen

 

V petek, 27. 2. 2015, smo se zbrali v Studiu Dansa. Priložnost: otvoritev Improgojnice. V Improgojnici se kalijo improvizatorji, ki jih imamo potem kmalu čast ugledati tudi na odrskih deskah Improgojničine »starejše sestre« Impro lige. Za uporabo formata, ki nas je razveseljeval skoraj dve uri, se lahko zahvalimo članom Gledališča Iglu, hvaležno pa so nam priskrbeli tudi režiserja. Hvala, fantje! Po teh začetnih uvodnih informacijah se mi zdi, da je skrajni čas, da se posvetimo kar samemu večernemu dogajanju. Če pa se želite še dodatno informirati o formatu ali Iglujčkih, pa vas povabim na manjše raziskovanje velikega in mogočnega Googla.

 

Moderator nas je sproščeno vodil med prizori, ki sta jih režirala že v uvodnih vrsticah omenjena Sara Šoukal in Vid Sodnik. Improvizatorji so med sabo tekmovali za naziv najboljšega – Maestra, kombinacije igralcev za posamezni prizor pa se je izbiralo z žrebanjem. Priča pa smo bili bolj boju, ne toliko mesarskemu klanju, saj so improvizatorji v glavnem kar fino sodelovali med sabo.

 

Prva runda: Mark, David

Improvizatorjema je bilo naročeno, da sestavita zgodbico, pri kateri naj bi vsak prispeval le po eno besedo naenkrat. Naslov? Mokre sanje. Poslušali smo zgodbico o moškem, ki je živel v graščini, spoznal princeso Klotildo, ki je bila lepa, prečudovita, obilna rodilja. V teku zgodbe smo izvedeli še, da je Klotilda noseča (breja?) in da bo povrgla 7 dojenčkov. Med naštevanjem imen povrženih dojenčkov sem se žal izgubila, na koncu pa nas je pričakal nauk, ki so ga zahtevali sodniki: »Ne pričakuj punčke«.

 

3 točke

 

Druga runda: Nika, Jan, Mistral, Živa, Maja

Spremljali smo serijo prizorov. Rdeča nit? Italija. Gibali smo se med dogajanjem v piceriji, kuharskimi oddajami, sladoledarji in golobi. Ugotavljali smo, da so Udine precej slab izgovor za Italijo ter da so lahko umetno povečane prsi krive za zastiranje razgleda na Benetke. Pomnimo: tudi pri joških je včasih manj več!

 

3 točke

 

Tretja runda: Klemen, Mitja, Pia, Veronika

V tretji rundi smo spremljali znanstvenofantastičen sinhronizirani prizor med dvema robotoma. Pohvaliti moram gibalno dovršenost robotov, ki sta svoje kovinske spoje res vrgla na delo, pograjati pa moram razvoj zgodbe, ki se je le s pomočjo režiserjev potem lepo odvil. Dva robota (vodja in delavka) sta na poti do glavne strojnice odkrivala pomanjkanje WD-40, vmes smo imeli čast doživeti še monolog enega izmed robotov, na koncu pa se sta se statusa obrnila – delavka je postala vodja in se napotila popravit glavno strojnico, ki je bila kriva za nepripravljenost posadke ob raznoraznih napadih.

 

4 točke

 

Četrta runda: Žiga, Gaber, Rok, Maruša

V četrti rundi smo imeli čast ugledati Šizorandi. Mladenka se je znašla na zmenku z depresivno-šarmantno-nagajivim mladeničem v Escape Roomu. Višek šarmantnosti je prizor doživel v končni snubitvi, višek absurdne smešnosti pa v izjavi: »To ni Morsejeva abeceda, to je penis«. Malo več truda bi se lahko vložilo v rahlo bolj precizno prikazovanje čustev, drugače pa kar všečen prizor, ki je deloval tudi zaradi uspešnega krmarjenja med nihanji razpoloženja.

 

4 točke

 

Peta runda: Veronika

Spremljali smo dnevniške zapise 28-letne varilke Vanje Heršak. Kot vsaka prava varilka (varilci so umetniki, nikakor ne pozabimo na to) je imela v mislih svoj magnum opus – trojanskega konja, s katerim bo rešila tlačane pred fevdalci. Na poti do svojega cilja se je Vanja znašla pred par preprekami in zastranitvami (v skrivnem tunelu se je znašel pes, konj je precej časa postaval pred gradom). Ko se je konja končno dostavilo za grajska vrata, pa smo ugotovili, da je grad že kar nekaj časa zapuščen. Vanja je to svojo veliko napako spremenila v življenjsko priložnost in se odločila, da se bo začela ukvarjati s slikarstvom (sem vam rekla, da so varilci umetniki). Vanjo je čakal še zmenek z Michalangelom, na katerim ji je le-ta pokazal svojega Davida.

 

4 točke

 

Šesta runda: Živa, Žiga, Nika, Rok

V šesti rundi so nam improvizatorji uprizorili izrazni ples. Vodilni motiv: betežnost. Kar zabavno, vendar mogoče na čase preveč polno energije. Bom pa rekla, da pozdravljam tako gibalno dovršene betežnike in betežnice!

 

3 točke

 

Sedma runda: Maruša, Jan, Mark

V sedmi rundi smo spremljali dedka in babico v dnevni sobi v pričakovanju obiska svojega vnuka. Priča smo bili diskusiji o starih časih in malo zakonskega »bockanja« in draženja – »Ti samo čakaš, da boš umrla«. Dočakali smo tudi obisk vnuka, ki je dedku in babici prinesel darilo, za katerega ni bil prepričan, da jima bo všečno – atomsko uro. Režiserja sta na tej točki kar uspešno krmarila prizor in tako smo izvedeli še razlog za darilom – vnuk gre na Erazmus (ura je torej krasen pripomoček za komunikacjo). Na koncu prizora smo se nasmejali še nesporazumu med babico in vnukom (Erazmus in Erazem) in se preroško zazrli v sedanjost in nestrpnost glede homoseksualno usmerjenih: »A si ti gej?« in »Na nobenega Erazma hodit.« Zabavno, vendar rahlo srce parajoče.

 

5 točk

 

Osma runda: Gaber, Maja, David

Spremljali smo trikotnik. Prizori so se odvijali okoli ribogojnice, vedoželjnosti in »complicated relationship« (=zapleteno razmerje). Ugotovili smo, da so ribogojničarji kar šovinisti in da se zmedene ženske v stiski rade priklenejo na radiator. Dosti smo ležali na tleh in ugotovili srčiko in vodilni mehanizem zapletenega razmerja: »Ja, takle mamo, ne«.

 

pozablasem točke

 

Deveta runda: Mitja, Pia, Klemen, Mistral

Format devete runde bi najlažje opisali z besedami: »Crkn’, ne da crknejo«. Naslov zgodbe: »Ti si mene ustvaril«. Spremljali smo precej filozofsko in znanstvenofantastično obarvan prizor s soparnim vetrom, zanikrno sobico in kreaturo kreatorja (gigantska spužva, ki srka ljubezen). Ugotovili smo, da je kreator vedno bil s protagonistko (»hengali na istih placih«). Intelektualka v meni bi to označila za neko obliko panteizma – naš kreator nas obkroža. Protagonistka je na koncu sama postala spužva in iz Ljubljane je nastala puščava. Nekje na tej točki odpovejo moje intelektualne zmožnosti in bralca naprošam, da si sam izlušči esenco te izjemno metaforične pripovedi.

 

4 točke

 

Deseta runda (in začetek drugega kroga): Mark, Veronika

Improvizatorjema je bila odmerjena ena minuta, da sestavita prizor brez kakršnihkoli navodil in napotkov (razen seveda te ene minute in napotka, da jima je prosta pot). Spremljali smo hčerko in njenega alkoholičnega očeta. Precej čustveno nabit prizor se je na koncu končal s skupinskim samomorom.

 

4 točke

 

Enajsta runda: Maruša, Pia

Improvizatorki sta si v tem prizoru polagali besede v usta (ena improvizatorka je sinhronizirala drugo in obratno). Spremljali smo mamo in hčerko na hčerkin poročni dan. Hčerka je imela svoje dvome o poroki (fant je bil nekako zadnja izbira, na hrbtu ima gobe, šepa), mati pa jo je prepričevala, da je prestara za to, da bi bila izbirčna. Na koncu smo izvedeli, da je hčerka zaljubljena v svojo prijateljico Marjano in da poroka odpade. Simpatičen prizor z lepim preobratom na koncu.

 

5 točk

 

Dvanajsta runda: Gaber, Jan, Klemen

Spremljali smo brodolomce, ki so načrtovali pobeg z otoka. Tretjega improvizatorja naj bi videl samo še en preostali improvizator. Ta privid je prevzel obliko hruške, ki je imela seveda v sebi pot do odrešitve, hkrati pa tudi par morilskih nagnjenj[2]. Prizor je ujezil enega izmed režiserjev, saj se ni ravno upoštevalo njegovih navodil, tako da smo uslišali tudi ploskanje za 1. Moram pa vseeno reči, da sem že videla slabše prizore.

 

3 točke

 

Trinajsta runda (FINALE): Maruša in Pia

Trinajsta runda je bila rahlo bolj glasbeno (pa tudi poetično) obarvana. Pia nam je zapela blues komad »To ti misliš, stari«, v katerem se je pelo slavospev viskiju in čikom (pred modelom, ki je pač zanemarljiv), in s tem navdušila dvorano, ki je skoraj prepevala z njo. Maruša nam je odrecitirala pesem iz dna svoje duše. Podani sta ji bila ime (Klavdija Štefančič) in rdeča nit njene poezije (politična aktivnost in pijanost). Navdušili so nas obrazna mimika in kretje, zabavali pa smo se tudi ob hvalospevu našemu enemu in edinemu smotru politične scene, ki ga raje ne bom poimensko izpostavila (Če bereš pričujoče vrstice, o, veliki, prisežem, da se ne norčujem. Častna skavtska.), umanjkala nam je edino ta pijanost.

 

5 točk in 5 točk

 

Po prijetno preživetem petkovem večeru, ki je imel sicer svoja nihanja v kvaliteti, je pa vseeno nudil par biserov improvizacije, so se nekateri napotili še na Swing večer, Marušo Pangeršič pa je čakalo proslavljanje naziva Maestra. Maruši en velik »Bravo!«, prisotnim eno veliko zahvalo za doživeto sodelovanje, tistim, ki pa niste našli časa, pa povabilo, da se vidimo naslednjič!

To je bilo vse, kar je napisala.

IMG_9647

Klik na fotko za pot do fotoalbuma na naši Facebook strani.

 

[1] Kjer je važno sodelovanje, ne zmaga. No, malo tudi zmaga, saj  konec koncev nekdo vseeno dobi pokal.

[2] https://www.youtube.com/watch?v=WDpipB4yehk (nekaj takega, samo ne zares, je bilo pa v istem rangu psihotičnosti)

Kaj je Impro liga?

Impro liga je odlična sprostitev za vse, ki si želijo (predvsem nedeljske) večere popestriti z dobro bero kvalitetne komedije. Dve ekipi se brez vnaprej pripravljenih scenarijev spoprimeta v prikazovanju komičnih prizorov, navdahnjenih s predlogi publike, slednja pa jih oceni in boljše nagradi s točkami. Na koncu večera dobimo zmagovalce, na koncu sezone pa prvake.

 

Impro liga je športno gledališče – gre namreč za ligaško tekmovanje v gledališki improvizaciji oz. impru. Za vse, ki dvomite, da je gledališče lahko športno, naj povemo, da imamo vse, razen športnikov. Imamo ekipe iz cele Slovenije, ki se spopadejo in vedno nekdo zmaga, nekdo pa je poražen; imamo izločilne boje, kjer ekipe odpadajo in točijo bridke solze; imamo pokal za zmagovalca; imamo publiko, ki z glasnim navijanjem nagrajuje dobre prizore; imamo sodnike, ki bdijo na tehnično izvedbo; imamo celo delegata predstave. In če vas vse to ne prepriča, tudi energijskih pijač spijemo veliko. Vidite, da smo športno tekmovanje. Športno tekmovanje, kjer vsi v občinstvu domov odidejo dobre volje – tekmujemo namreč v tem, kdo bo bolj nasmejal publiko.

 

Impro, v katerem tekmujemo, pa je oblika gledališkega ustvarjanja brez vnaprej napisanega scenarija. Mi si vse skupaj izmislimo sproti. Pa ne zato, ker bi bili tako pametni, smo predvsem preveč leni, da bi se učili scenarije na pamet. Zato se zanašamo kar na publiko! Ta nam da predloge, ki jih mi potem v prizorih upoštevamo; če recimo nekdo iz občinstva želi videti prizor, ki se odvija npr. v podmornici, mu bomo z veseljem ustregli. Poleg Impro lige, kjer ekipe tekmujejo v krajših impro prizorih in disciplinah, poznamo tudi druge oblike impra; celovečerne predstave, ali impro predstave z rekviziti, pa še kaj bi se našlo.

 

Kaj NI impro:

 

  • stand up; stand up je naučen nastop komika, ki želi na večih nastopih nasmejati publiko z istim materialom, impro pa stremi k temu, da je vsak prizor neponovljiv in vedno nekaj novega. Nekateri se preizkusijo v obojem, a je koncept priprave nastopa povsem drugačen. Torej, ko improvizatorjem rečete stendaperji ali obratno, pravzaprav hkrati užalite dve skupine ljudi, kar pa je tudi poseben talent, tako da – čestitke!
  • situacija, ko ti med kuhanjem zmanjka sestavin, ki jih zahteva recept, in si rečeš: “bom pa malo improviziral”
  • improvizatorji nismo “tisti, ki govorijo vice”; to so politiki
  • vrsta zelenjave