Grozdili so grozde!

13. 05. 2016 | Gaber Intihar

Ob bučnem glasu delegatke Mistral Majer se je odprla odrska zavesa in izza nje je prikorakal Vid Sodnik, moderator večera. Z napovedjo: “Improvizatorji na odru iz vaših predlogov delajo čudeže! Samo pripravite se!” je preroško postavil, v nekaterih prizorih upravičena, visoka pričakovanja. “Kaj pa, saj je vendar polfinale in so ostali samo še ta boljši!”

 

In že na začetku so nam postregli prvi dokaz; skupno intro točko z igralci obeh ekip, kjer so nam člani angleške safari ekspedicije ob pomoči prisotnih živali, ki so jih sestavljali igralci obeh ekip, pričarali afriško savano. Občasne tehnične težave z mikrofonom niso mogle pokvariti prizora, kjer so se živalski zvoki po opazki: “Sometimes I can hear the animals sing!” prelevili v skupinsko petje pesmi Vse najboljše. Zaradi sodelovanja obeh ekip ter humornih impersonacij živali meni ena ljubših intro točk.

 

Po ogrevalni disciplini Laufer so s prvim “tazaresnim” prizorom z disciplino Stavki iz klobuka pričeli Spranci na balanci. Sodnici Mira Petek in Zala Simčič sta, medtem ko so bili igralci v zaodrju, na liste zapisali 20 stavkov publike (po 10 za vsako ekipo), te pa so nato igralci med prizori naključno vlekli iz klobuka in brali ter jih poskušali smiselno umestiti v prizor.

 

Spranci so nam predstavili kirurga Peruna in medicinskega tehnika Čimeta, ki sta najprej malce dolgovezila o ravnih mizah in pretirani uporabi mesa v prehrani, nato pa sta prešla na zanimivejšo tematiko – Čimetova čustva. Skozi prepir sta dobila idejo, da bi zamenjala vlogi, Čime tako postane kirurg, Perun pa medicinski tehnik. Ob zamenjavi se Čime prelevi v “taglavnega” kirurga in Perun Čimeta sprejme kot sebi enakovrednega, saj že dolgo vidi Čimetovo slo po kirurgiji. Kot Čime “nesarkastično pripomni”, si je od nekdaj želel biti umetnik noža.

 

Prizor sta zaznamovala dinamičen odnos med karakterjema in izenačenje njunega družbenega statusa. Stavki, ki sta jih igralca pobirala iz klobuka, so poskrbeli, da sta si v prepiru zapenjala gumbe in se lepila drug na drugega ter na koncu izrazila svoje navdušenje nad mastnimi lasmi, a sta oba igralca vse te iztočnice spretno izkoristila v prid prizora.

 

Šarolija so s svojim prizorom prikazali sirotišnico, kjer sta si takoj na začetku dve siroti izpovedali ljubezen in sklenili uiti iz sirotišnice, a “murija” – mati in sin, sta jima bila takoj za petami. V tem prizoru so stavki med drugim poskrbeli tudi za enega najbolj posrečenih koncev prizora v tej disciplini. Ko “murija” ujameta siroti, pokažeta svojo nežnejšo plat in se odločita, da te otroke posvojita. Eden izmed otrok prebere zadnji listek: “Posvojen si,” kar je služilo kot odličen zaključek prizora.
Obe ekipi sta se predstavili z zelo močnima in zabavnima prizoroma, a je bil prizor Šarolije vseeno kvalitetnejši. Točki gledalcev upravičeno Šaroliji.

 

Sledila je naslednja disciplina – Mrcine, kjer igralci poosebijo lastnosti neke s strani publike določene živali. Zopet so začeli Spranci, ki so nam tokrat pokazali, kaj se zgodi, ko se prikupnemu gej ježevskemu paru zamaši odtok. Gibalno odlična ježa Čarli in še posebej prepričljivi Mark sta se sprla zaradi najdene rdeče bodice pod umivalnikom, kajti noben izmed njiju ni jež rdeče barve. Zelo zabaven partnerski prepir se je končal z neodgovorjenim vprašanjem, komu pripada izpadla bodica; skrivnemu ljubimcu ali pa Mojstru Jaki, ki je zadnjič popravljal njun odtok.

 

Pri Mrcinah v izvedbi Šarolije je skupina medvedov skušala  počeni gumi na kolesu navkljub ujeti poroko, a jih na poti tja čakalo ogromno preprek. Na začetku so medvedje komično pozabljali stvari ter si s pridom nakopavali vse večje zamude, nato pa so, malce nepričakovano, spremenili fokus prizora na novo odprto trgovino s kolesi, kar je malo porušilo ritem prizora. Pred odprtjem te trgovine koles so imeli medvedje monopol na tem področju, zdaj pa je jež Mojster Jaka (taisti iz prizora Sprancev) odprl konkurenčno trgovino. Medvedje so kmalu pozabili na kolesa in odhiteli na poroko, kamor so prispeli ravno pravi čas, da so jo še lahko ustavili. Zaradi slabe komunikacije med igralci je bil ta prizor nekoliko bolj zmeden, zato so si Spranci na balanci prislužili dve točki, ki sta jih pripeljali do izenačenja. 2 : 2.

 

Sledil je prvi izziv ekip, in sicer s strani Sprancev. Za izziv so si izmislili, da morajo naslednja prizora odigrati nekje z odra, kar je poskrbelo za najboljša prizora večera in dva izmed  najzanimivejših prizorov celotne sezone.

 

Ker so izzivali, so Spranci tudi začeli. Izbrali so si, da bodo igrali na balkonih, publika pa jim je, malce prikladno, izbrala, naj odigrajo prizor navdihnjen z odnosom med Romeom in Julijo. Spranci so pokazali, da so tudi tehnično podkovani, saj so si reflektorje usmerili kar na balkone (kar je sicer pomenilo, da so po koncu svojega prizora porabili pet minut, da so reflektorje zopet primerno nastavili).

 

Čedni Romeo in brhka Julija sta si vsak s svojega balkona izpovedovala ljubezen, kljub temu da je bil “njun plod prepovedan”. Ko je na balkon prišel še Julijin oče, so igralci s pametno uporabo prostora poskrbeli za nadvse hudomušen in na prikupen način zmeden prizor. Ko je na koncu Julijin oče zabičal, da se bosta lahko poročila le preko njegovega trupla, pa je Romeo zavpil: “Takoj pridem čez!” in poskrbel za, izvornemu materialu primerno, nasilen zaključek prizora.

 

Z igro na balkonu, močnimi karakterji in zabavnim igranjem z izpostavljanjem svojih napak so igralci poskrbeli za meni najzanimivejši prizor večera. Vendar tudi prizor Šarolije ni bil od muh.

 

Šaroličani so si izbrali igranje pod stebri dvorane, kjer je bil vsak izmed njih osvetljen z drugačno barvo luči. To zanimivo postavitev so izkoristili za uprizoritev zbora angelov v nebesih, ki so za boga pekli raznovrstne potice. Spoznali smo, da je angelom najbolj pri srcu pehtranova potica (fuj), recept za prav posebno velikonočno potico pa nam je z balkonskega stebra en izmed angelov podal kar v verzih. Do konca prizora so igralci še spretno uporabljali ritmične elemente in se kljub manjšim zapletom niso pustili zmesti.
Kljub temu da sta bila oba prizora zelo močna in “meta”, je publika tudi tokrat dodelila dve točki Sprancem na balanci.

 

Izziv ekipe Šarolija pa je bil, naj v prizoru obe ekipi naredita nekaj s potnim listom Dana Mrevljeta. Šarolijčani so si zastavili pravilo, da v prizoru lahko govori le tisti, ki drži potni list, prizor pa se je odvil na bazenu.

 

Na začetku prizora smo spoznali reševalca iz vode, ki je opravljal svoje delo in bdel nad starejšo gospo, plavalko, ki je v vodo metala potni list ter plavala za njim, da ga je nato zopet vrgla. Pridružil se ji je njen sin/vnuk (odvisno, koga vprašate), ki jo je spraševal o tej nenavadni igri. Medtem je gospa ujela oko starejšega gospoda, ki ji začne dvoriti. Ta prizor se je nekajkrat precej izgubil, kar je bila posledica slabe komunikacije znotraj ekipe. Starejši gospod je pod vodo zadrževal dih, nakar se mu je pridružil sin/vnuk, ki je z lahkoto govoril pod vodo, kar so kasneje precej neprepričljivo poizkušali razložiti s tem, da ima vnuk supermoči, je namreč nesmrten in lahko govori pod vodo. Vodni reševalec pa je skozi celoten prizor budno opazoval dogajanje na bazenu ter brez izgube fokusa v tišini opravljal svoje delo. Drugim reševalcem je lahko za zgled!

 

Spranci pa so pasuš Dana Mrevljeta uporabili kot edini vir replik za enega izmed karakterjev; ostali so lahko govorili poljubne stvari, medtem ko je eden izmed karakterjev lahko besedišče črpal le iz podatkov napisanih v potnem listu (varovanje osebnih podatkov, hura!). Prizor se je začel v džungli, kjer je govoreča kača (ki bere iz pasuša) srečala dva popotnika. Sprva približno koherenten prizor se je skozi branje naključnih številk iz pasuša kaj kmalu začel na abstrakten način sprevračati v prizor s tremi povsem norimi osebami. Ko so se vsi le še zibali na mestu in ponavljali naključne številke, je kača zaključila s povsem nepričakovanim: “Esta passaporte!”
Spran in zabaven prizor, ki je Sprancem na balanci prinesel novi dve točki – 6 : 2.

 

Za tem je sledil še zadnji točkovani prizor obeh ekip, izziv sodnikov. Ker je tokrat tekma izjemoma potekala brez glasbenika, sta si sodnici zaželeli prizor z ritmom, glasbo ali zvoki. Šarolija so se odločili, naj publika proizvaja vse zvočne efekte, ki jih prizor potrebuje. Prizor se je začel z obetajočo sceno med marljivo čebelo in njenim gospodarjem, vendar se je zaradi preskoka v dogajanju prizora in nenadno spremembo čebele v majhno deklico malce porušil in s tem prisilil gospodarja, da je za rešitev prizora slekel majico. Deklico so nato obšle neopisljivo temačne misli, ki so jo pahnile v nasilno smrt. Čebelica se je vrnila in z gospodarjem sta se veselila, ker “sta še eno”.

 

Spranci so se v zadnjem prizoru odločili publiki dati moč, da v katerem koli trenutku v prizoru zavpijejo: “Kick it!”, kar pomeni, da morajo igralci v prizoru odrepati naslednjih nekaj replik. Spremljali smo tabornika, ki uživata v trpinčenju in lovljenju veveric in ob raznovrstnih “beatbox” podlagah repata o življenju tabornikov. Publika se je zabavala ob zabavnih rimah, še toliko bolj pa ob ponesrečenih poskusih, ker smo s tem dobili občutek, da tega, kar se dogaja na odru, ne zmore kar vsak.

 

Publika je tokrat edino točko podelila Sprancem za končni rezultat 7 : 2. Za nami je izredno zanimiva polfinalna impro tekma, ki nam je postregla z obilico zabavnih trenutkov, katerihniso mogle pokvariti občasne tehnične težave. V spominu nam bo verjetno ostala predvsem zaradi inovativne uporabe prostorov-ki-niso-oder. Se vidimo na povratni tekmi.

IMG_5908

Klik na fotko za pot do fotoalbuma na naši Facebook strani.

Kaj je Impro liga?

Impro liga je odlična sprostitev za vse, ki si želijo (predvsem nedeljske) večere popestriti z dobro bero kvalitetne komedije. Dve ekipi se brez vnaprej pripravljenih scenarijev spoprimeta v prikazovanju komičnih prizorov, navdahnjenih s predlogi publike, slednja pa jih oceni in boljše nagradi s točkami. Na koncu večera dobimo zmagovalce, na koncu sezone pa prvake.

 

Impro liga je športno gledališče – gre namreč za ligaško tekmovanje v gledališki improvizaciji oz. impru. Za vse, ki dvomite, da je gledališče lahko športno, naj povemo, da imamo vse, razen športnikov. Imamo ekipe iz cele Slovenije, ki se spopadejo in vedno nekdo zmaga, nekdo pa je poražen; imamo izločilne boje, kjer ekipe odpadajo in točijo bridke solze; imamo pokal za zmagovalca; imamo publiko, ki z glasnim navijanjem nagrajuje dobre prizore; imamo sodnike, ki bdijo na tehnično izvedbo; imamo celo delegata predstave. In če vas vse to ne prepriča, tudi energijskih pijač spijemo veliko. Vidite, da smo športno tekmovanje. Športno tekmovanje, kjer vsi v občinstvu domov odidejo dobre volje – tekmujemo namreč v tem, kdo bo bolj nasmejal publiko.

 

Impro, v katerem tekmujemo, pa je oblika gledališkega ustvarjanja brez vnaprej napisanega scenarija. Mi si vse skupaj izmislimo sproti. Pa ne zato, ker bi bili tako pametni, smo predvsem preveč leni, da bi se učili scenarije na pamet. Zato se zanašamo kar na publiko! Ta nam da predloge, ki jih mi potem v prizorih upoštevamo; če recimo nekdo iz občinstva želi videti prizor, ki se odvija npr. v podmornici, mu bomo z veseljem ustregli. Poleg Impro lige, kjer ekipe tekmujejo v krajših impro prizorih in disciplinah, poznamo tudi druge oblike impra; celovečerne predstave, ali impro predstave z rekviziti, pa še kaj bi se našlo.

 

Kaj NI impro:

 

  • stand up; stand up je naučen nastop komika, ki želi na večih nastopih nasmejati publiko z istim materialom, impro pa stremi k temu, da je vsak prizor neponovljiv in vedno nekaj novega. Nekateri se preizkusijo v obojem, a je koncept priprave nastopa povsem drugačen. Torej, ko improvizatorjem rečete stendaperji ali obratno, pravzaprav hkrati užalite dve skupine ljudi, kar pa je tudi poseben talent, tako da – čestitke!
  • situacija, ko ti med kuhanjem zmanjka sestavin, ki jih zahteva recept, in si rečeš: “bom pa malo improviziral”
  • improvizatorji nismo “tisti, ki govorijo vice”; to so politiki
  • vrsta zelenjave