Mrak je že božal ljubljanske ulice, ko so se v Gostilni Danilo in Silvo zbrala dekleta na obletnici mature. Vse je bilo že pripravljeno in Danilo ter Silvo sta že nestrpno poskakovala naokrog, preden so dame druga za drugo prikapljale k mizi. Ko je Silvo v kotu tiho ponavljal slogan restavracije (»Da v želodčku se vam bo kadilo, tukaj sta Silvo in Danilo«), se mu še sanjalo ni, kakšne skrivnosti se skrivajo za bleščečo fasado vodoodpornega make-upa. Kajti nikjer ni moč srečati toliko laži, kot na 15. obletnici mature.

Urška se je srečanja zelo veselila. Prispela je prva in navdušeno posedla sošolke po abecednem vrstnem redu. Njeno življenje je krasno, je razlagala. Vse ji gre kot po maslu. Ob teh besedah se ji je v mislih začel vrteti film. Oče je ne mara. Sošolke jo sovražijo. Vedno je bila najbolj nepriljubljena med vsemi. Še z diplomo v roki ji ni uspelo postati učiteljica. Vsi zmenki ji spodletijo. Je brez službe. Brez stanovanja. Edini dober nasvet, ki ga ima, je: Vrzi se s 15. nadstropja in poleti kot lastovka. Spominja se, da je to res storila. Stopila je na rob stolpnice in se prepustila vetru. Vendar pa ni poletela, temveč omahnila v globino. Gravitacija zna biti včasih tako pikolovska. Nihče ne ve, kako je preživela, ampak je. In tu se je njeno življenje spremenilo. Odločila se je, da bo postala kaskaderka. Vse kar je prestala v mladosti, jo je pripeljalo do te krasne službe. Nasmehnila je se Alji in se odločila, da bo grenke preizkušnje zadržala zase. Njeno življenje je krasno!

Ko je Alja začela razlagati o njenem za-dol-past življenju, Urška niti slutila ni, da tudi ona nekaj skriva. Vedno si je želela krasnega moža, tri krasne otroke s krasnim življenjem v krasnem enoetažnem stanovanju. Kako krasno! Tako je omožila stilista z lepimi dolgimi lasmi in imela z njim tri lepe otroke s popolnimi nerazcepljenimi konicami. Ob besedici tri, se ji je grlo posušilo. Ob požirku pijače je poskušala potlačiti dva nežna glaska, ki sta ji tu in tam potrkala na vest: »Mami, a luč si prižgala? Hvala, mami, hvala, hvala!« Tako drugim kot sebi je lagala, da je klet pravzaprav nekaj pod hišo, kar ima slučajno umivalnik in wc, ne pa ječa za njena nepopolna otroka z razcepljenimi konicami. Seveda, se je mirila, le zaklonišče za enkratno uporabo z desettonskimi vrati. Odložila je kozarec. Krasno življenje, krasni trije otroci!

Oh, otroci! Ajša obožuje otroke. Ima jih pet do šest – kolikor jih je narava pač dala. Očetje so menda štirje. Nepomembni detajli. Ona živi z naravo, rada jo gleda, čuti, sliši in voha. Le redkokdaj se ji ob pogledu na park zasteklijo oči in za mirovniško masko se ji odvije erotični triler, ki je njeno življenje. Ko jo je psihiater poslal na Polje, se ji je odprl nov svet. Spoznala je, da je njeno poslanstvo imeti veliko otrok, očete pa umoriti. In takrat se je začela vrtoglava igra zapeljevanja in umorov. Nabodala, vrabci, Tivoli, lomilec ledu … Vse se je vrtelo v krogu in preganjalo njeno pomirjenost s svetom. Kako, prosim? Ah, ja, otroci. Seveda, kolikor jih narava da. Ali ni narava naravnost krasna?

Da, otroci že, otroci, vendar še raje moški. Povabljivi moški. Čeprav je Ana Marija zadnje čase bolj samska, ve veliko povedati o privlačnih mladeničih. Oh, koliko jih je že bilo. Kakšne zgodbe bi lahko povedala tem dekletom! Ko bi one le vedele, kako čudovito se ji godi v šovbiznisu. Ona je diva. Vsi jo poznajo, vsi jo hočejo. Prvi grižljaj večerje se ji je zataknil v grlu. Pravzaprav se niti ne spomni več, kdaj jo je nazadnje pogledal kakšen mišičast mladec. Nazadnje jo je v postelji ljubkoval Miran Trontelj. Dekleta ne smejo nikoli izvedeti, s kom je nadomestila postavne mladeniče in kako si je prispala službo na nacionalki. Ne, v njihovih očeh bo ostala oboževana diva. Kako krasno je življenje televizijskih zvezd!

Medtem so si dekleta lahko napasla oči na članih skupine KoKtejl. Za pomanjkljivosti pri mešanju so se kakopak oddolžili s slačenjem majic. Predstava je bila tako vroča (imeli so ogenj, op. r.), da si je Ana Marija poželenje hladila z večerjo. Ko je končno priznala, da ima pol-bulimijo (vse noter, nič ven), so se Vanči oči navdušeno zalesketale.

Silvana, nekoč zagreta feministka, je spoznala fanta. In se zaljubila do ušes in še naprej. In pozabila na svojo žensko samostojnost. In svojo nepodrejenost. In sploh na vse, kar je vsaj malo dišalo po feminizmu in v kar je nekoč verjela. Zdaj se ima lepo, je rekla. Fant je dober do nje. Nikoli še ni bila tako redkobesedna, kot tisto noč na obletnici. Nobena od deklet ni smela izvedeti, da je ves večer le pazljivo poslušala in zbirala informacije za svojo novo knjigo. In novica, da ima Ana Marija pol-bulimijo, je bila za njeno skrivno biografijo o bivši sošolki kot češnja na vrhu kupa smetane. Kupa smetane, ki bi ga junakinja njene knjige z veseljem pojedla, se je namuznila Silvana.

Začelo se je nedolžno, z zanimivimi dejstvi o zvezdnici z nacionalke izpod peresa bivše sošolke. Vendar pa so stvari postale grde, ko je sredi zbiranja statistike divinih obiskov McDonaldsa naletela na umazano skrivnost. Fant, ki ga je ljubila in oboževala, jo je varal z Ano Marijo. Prav s to osebo, o kateri je pisala knjigo, in ki ji je sedaj na obletnici priznala svojo skrivnost in se tako pustila v milost in nemilost razžaljenega in maščevalnega prevaranega dekleta. Sedaj jo ima končno v pesti in maščevanje bo sladko.

Ravno ko je hotela vstati in uničiti navidezno krasnost obletnice, je prišla Meta. Tista tiha okrogla deklica, iz katere so se vsi norčevali. Po petnajstih letih ji je prekipelo. Steklenih oči je planila v gostilno in s pogledom premerila zaprepadena dekleta. Z zadnjim krikom: »O, žabe!« je postrelila svoje bivše sošolke, ki so jo zaničevale samo zato, ker je bila malce bolj možata. Ko je odkorakala stran, je gostilna obstala v smrtni tišini. Vsi so slutili, da Meta s tem še ni končala svojega uničevalskega pohoda. In prav so imeli.

Tekst: Maruša Pangeršič
Foto: Miha Rekar