Obznana

M’zin,
oktober/november 1993

Obznana

Theater sport je sistem improvizacijskih iger, ki se je razvil v začetku sedemdesetih iz ideje Keitha Johnstona, profesorja igre na gledališki akademiji v Calgaryju, da se morajo igralci naučiti večje odrske sproščenosti s pomočjo padanja v nepričakovane situacije. Javne predstavitve improvizacijskih iger, pri katerih je publika sodelovala s svojimi zahtevami, so kmalu postale čisti hit in se razširile po vsem svetu, tako da danes skorajda ni več države, ki ne bi imel svoje improvizacijske lige, v kateri gledališke skupine, ki so, podobno kot pri nogometu, sponzorirane od industrije in nosijo temu primerna imena, tekmujejo med sabo. Dandanes v Evropi težko najdeš mladega igralca, ki si ob vikendih ne bi iskal dodatnega zaslužka v t. im. improvizacijskih klubih. Svojo ligo ima celo Slovaška! Skupine so ponavadi sestavljene iz štirih do šestih igralcev, od katerih je najmanj ena ženska. Podobno kot pri nogometu igrajo skupine en vikend doma, se pravi v klubu, v katerem imajo domicil, naslednji vikend pa gostujejo.

Program je sestavljen iz treh delov. Najprej se vsaka skupina predstavi s kratkim, največ desetminutnim prostim programom. Ponavadi gre za oponašanje znanih pevcev in travestije znanih popevk. Ta program potem sodnik oceni z ocenami od ena do pet in svojo oceno publiki tudi obrazloži. Sodniki so ponavadi zelo strogi in pri publiki precej nepriljubljeni. Sledi tekmovanje v petih disciplinah: pripovedovanju zgodbe, stopu, čuskoku, pisalnem stroju in po vsaki disciplini sodnik razglasi rezultat. Gledalci ves čas sodelujejo in določajo vsebino posameznih iger. Edino, pri čemer ne sodelujejo, je točkovanje. Z rezultatom so sicer lahko nezadovoljni in to glasno pokažejo, vendar na dobrega sodnika to nima nobenega vpliva. Edino, kar lahko od njega pričakujejo, je, da jim svojo odločitev obrazloži. Ker imam še nekaj časa, saj do dvanajstih nimam drugega dela, kot da pišem tole, pa tudi lačen še nisem, lahko na kratko obrazložim posamezne discipline. Pripovedovanje zgodbe je seveda pripovedovanje zgodbe. Publika določi naslov in žanr, nakar sodnik z nekakšno palico kaže posamezne igralce, ki morajo potem govoriti kar najbolj hitro in smiselno. V vsakem trenutku lahko pripoved enega prekine in pokaže na naslednjega, ki mora nadaljevati s pripovedjo. Ko katerikoli od nastopajočih naredi napako (ne najde besede ali zgreši smisel) se od publike pričakuje, da v jeziku, ki je v deželi, v kateri se tekma dogaja, najbolj v navadi, zavpije: “Crkni!”. Igralec, kateremu je beseda oz. velelni stavek namenjena, je seveda nekoliko prizadet in užaljen, vendar mu ne preostane drugega, kot da v istem jeziku vpraša: “Kako?”, nakar mu gledalci povedo svojo željo in on mora odigrati to svojo smrt. Nato ostali nadaljujejo s pripovedjo. Ko je živ samo še eden, mora le-ta zgodbo pripeljati do konca. Stop je bolj pantomimska igra. Publika dvema igralcema določi vlogi, nakar ta dva igralca ti vlogi interpretirata. Uporabljati smeta tudi govorjenje, vendar se morata predvsem čimveč gibati in gestikulirati. Nato eden od njunih soigralcev zavpije: “Stop!” in igralca zamrzneta oz. obmirujeta v položaju, v katerem ju je doletel tisti “Stop!”. Soigralec, ki je zakričal “Stop!”, nato zamenja enega od prejšnjih dveh igralcev v natančno istem položaju, pri tem pa iz tega položaj izpelje drug smisel. Če recimo tisti, ki je zamrznil, z dvignjenim kazalcem žuga, tisti, ki ga je v pozi nasledil, s tem ugotavlja, od kod piha veter. Hitrejše in učinkovitejše kot so zamenjave, več točk to skupini prinese. Čas je seveda strogo omejen: igra stop se igra natančno šest minut. Čuskok je igra, v kateri nastopata samo dva igralca. Publika jima določi vlogi, nakar jima tudi kriči čustva oz. razpoloženja, v katerih naj ti vlogi interpretirata. Igra traja štiri minute, v katerih se zvrsti v povprečju enaindvajset čustev, se pravi, kar 65% od vseh, doslej pri človeku odkritih. Če je publika kvalitetna, kar pa žal pogosto ni, se v tem času niti eno čustvo ne ponovi dvakrat.

Pisalni stroj je zgodba, ki jo eden od igralcev piše na pisalni stroj in si jo pri tem seveda glasno narekuje, ostali pa v njej nastopajo.

Tri minute je pantomima, nekoliko podobna rabarbari. Trije igralci grejo ven, četrtemu, ki ostane na odru, pa publika pove poklic, prostor in morilsko orodje. Nato se igralci eden po eden vračajo in eden drugemu kažejo te tri zadeve. Na ta način se pomen bolj in.bolj izgublja in le redke skupine so tako kvalitetne, da zadnji igralec redno ugotovi, za kateri poklic, prostor in morilsko orodje je šlo. Takšne skupine si seveda prislužijo maksimalno število točk in po dveh tretjinah vodijo. Pri zadnji tretjini gre za izzivanje, kar pomeni, cla ena skupina drugi določa, kaj naj igra. Seveda tu vsak skuša najti nasprotnikovo šibko točko. Tudi ta del je časovno strogo ornejen, saj je ena od največjih nevarnosti, ki se nam v gledališču lahko pripeti to, da igralec ne zna nehati. Zato imajo po celem svetu, kjer ob vikendih igralci pozabijo na vso vzvišenost svojega poklica in se pustijo zapeljati tekmovalni mrzlici, na vsern vidnem mestu posebne ure, ki neprestano samo odštevajo in seštevajo.

Če naj zdaj, ko se moja ura že krepko bliža dvanajsti, povzamem, bi rekel tole: gledališki šport imajo po vsem razvitem svetu in če odprete v ponedeljek zjutraj katerikoli evropski časopis, boste pred stranmi s športnimi poročili našli tudi eno do dve strani, na katerih boste izvedeli, kako so se končale zadnje gledališke tekme in katero gledališče trenutno vodi na lestvici. Ljudem se zdi to normalno in tudi sponzorjem je všeč, da lahko dajo kakšno marko, krono ali rubelj za kulturo. Zakaj bi torej tudi Slovenci ne bili ljudje? Čas neusmiljeno teče in en, dva, tri bo vsega konec, potem pa se bomo spraševali, zakaj na področju kulture nismo imeli nobenega športa.

Zato pozivam vsa gledališča, da si poiščejo sponzorje in se pridejo pomerit z nami v KUD F. Prešeren ali pa na Metelkovo, če jim je bližje. S tem in v tem trenutku, t.j. v torek, 21. septembra, dvanajst minut pred dvanajsto, s temi besedami ustanavljam Slovensko gledališko ligo.

Andrej Rozman

Gledališče Ane Monro, KUD France Prešeren, Karunova 14, Ljubljana
Dodatne informacije po telefonu (poglej v imenik)