— Zgodovina —

Delo,
Sobota, 2. april 1994

TEKMOVANJE V GLEDALIŠKIH IMPROVIZACIJAH

Crkn, zakriči občinstvo

Polna luna, čas norosti in razvrata. Samo za ene, za druge je tisti dan ali dva, ko se luna razbohoti in se pripravlja na hujšanje, čas glavobolov, trebuho- in križebolov, težav s koleni in drugimi telesnimi pregibi. Za prve in za druge bi bilo najbolje, da bi se ob polni luni odprayili v KUD France Prešeren, kjer se grejo približno enkrat na mesec (pravzaprav zgolj slučajno ob polni luni) improvizacije. Ves projekt gledališča Ane Monro se imenuje Improvizacijska liga, posamezne predstave pa so tekmovanja, na katerih se v posebni gledališki veščini – improviziranju – pomerita dve skupini.

Preteklo nedeljo so se z ekipo Ane Monro “bojevali” Piloti, skupina fantov in dveh deklet, ki obiskujejo gledališko šolo pri Zvezi kulturnih organizacij Slovenije. Prijetno polna dvorana, v kateri za zdaj še velja tradicija pitja in kajenja, jim je zaploskala v pozdrav in kričala za pogum. Publika je namreč bistvena sestavina improvizacijske tekme, brez nje (ali brez navijanja in vročcga razpoloženja) so kot kruh brez soli. Vsakič odigrajo sedem ali osem iger, ki so časovno omejene. Bila je peta tekma, zato so bile nekatere stvari že bolj določene in “resnejše”, Prve igre so namreč sodili in napovedpvali člani Ane Monro, zdaj je sodniška ekipa, ki jo sestavljata Aleš Kranjc in Jan Zakonjšek, sedela pod odrom, oborožena z bistro glavo in nepogrešljivim žepnim računalnikom za štetje točk. Privlačna je bila dolgonoga, v strog črn kostim s seksi krilom oblečena Judita Zidar, ki je začela nekoliko zadržano in (improvizirano?) plašno brati pravila prve igre z imenom Crkni. Občinstvo je izbralo naslov in zvrst, Piloti so se postrojili, določili dirigenta in improvizirali na Bliža se polna luna na pravljični način. Dirigent je pokazal zdaj na enega, zdaj na drugega in vsak naslednji je moral nadaljevati prej začeto zgodbo “brez ponavljanja istih besed, jecljanja, zatikanja, pogrkovanja in hujših slovničnih napak”. Takoj ko je kdo od njih storil eno izmed naštetih napak, se je iz dvorane zaslišal huronski “crkn”. Da pa je bilo vse skupaj še nekoliko bolj zabavno, je moral grešnik crkniti na način, ki ga je izbrala publika. Na primer od demokracije. Zabavno.

Zgodbo z drugim (mislim, da velikonočnim, ker je šlo za jajca) naslovom je improvizirala Ana Monro na način kulinaričnega trilerja. Nato je šele sledilo vzklikanje, začelo se je namreč sojenje. Najprej so imeli besedo sodniki, ki so bili ne samo pri tej prvi, ampak tudi pri vseh naslednjih ocenah skorajda izžvižgani, potem še občinstvo. Tako “od oka” se je tega ocenjevanja lotila Judita Zidar, ki je govorila ocene od pet do ena in se odločala za povprečno oceno glede na jakost sporočil iz dvorane. Če so se na primer najbolj drli tam okoli štiri in tri, je bila ocena publike 3,6 ali 3,2, odvisno pač od tega, kako močni ali šibki so bili vzkliki pri nižjih ocenah.

Andrej Rozman pravi, da je največja nevarnost, da se tekmovanja sprevržejo v boj za boljši rezultat. Čeprav naj se vse skupaj ne bi jemalo preveč zares, se je prav to zgodilo Pilotom, ki so le stežka zadrževali bes, prepričani, da se jim pri ocenjevanju dogaja krivica. Vendar so bili prisrčni, k čemur je pripomogla voditeljica, ki jih je znala vsakič šarmantno in prav po materinsko potolažiti. Ko so na oder poklicali sodnika, da naj razloži ocene za eno od iger, so dejali, da sodniški ekipi očitajo dve napaki. Povedali so prvo, pri drugi so dejali, da je dodana zgolj zato, da bo sodnik prej prišel na zagovor. Pomerili so se tudi v igri Ekspert, pri kateri občinstvo določi poklic, igralci v skupini po tri pa izmenično (vsak po eno besedo) odgovarjajo na zastavljena vprašanja voditelja, ki je eden od igralske ekipe. Piloti so bili na primer eksperti za preprečevanje izpadanja las; Ana Monro pa za kondome. Jonny, član Ane Monro je tritelesnega eksperta vodil in zaskrbljeno pripomnil: “Morda raje ne bi o tej temi, sem slišal, da je škof med nami (v dvorani je bil namreč igralec Janez Škof, op. p.).”

Druge igre so bile še Poklic, Status transfer, Stop, Space jump, Izziv, vseh skupaj imajo pripravljenih že 18, tako da je na vsaki predstavi kakšna nova. Z intenzivnimi improvizacijskimi vajami je v začetku sedemdesetih let začel Keith Johnstone, profesor na igralski akademiji v Calgaryju, da bi svojim študentom pokazal, kako lahko s pomočjo improvizacij pridejo do bolj sproščene igre. Zdaj se baje v angleško in francosko govorečih državah celo potegujejo za naslov olimpijskega prvaka v improvizaciji. Monrojevci so se s to gledališko zvrstjo “srečali” v Londonu in kasneje so tudi trenirali z nekim svojim prijateljem. Prvič so improvizacije umestili v predstavo Variete na novo leto 1990, novembra lani pa so začeli Improvizacijsko ligo. Sprva so hoteli pritegniti igralce iz profesionalnih gledališč, vendar so prezasedeni, zato so začeli ekipe pripravljati kar sami. Dvakrat so tekmovali z ekipama iz gledališke šole ZKOS (Nasa projekt in Piloti), potem z Miho Zadnikarjem in mladimi raziskovalci (Veseli znanstveniki) ter z žensko ligo AGRFT. Ekipo Monrojevci pripravijo – gre predvsem za nekatere ogrevalne vaje – sicer pa razmišljajo o tem, da bi v poletnih mesecih organizirali štirinajstdnevni gledališki tabor, na katerem bi se posvetili prav improviziranju.
En večer pred malce drugačnimi improvizacijami pred skupščino je bilo v Kudu obilo zabave, vsekakor prijetnejše od tiste ponedeljkove nočne more. Zanimivo, da na predstavi ni bilo več pobud, ki bi asociirale na trenutno politično dogajanje. Le enkrat samkrat se je pojavila ideja o tem, da bi v igri Poklic improvizirali obrambnega ministra. Hvalabogu! Črno-rdeča politika se je zažrla že v vse pore našega življenja, namesto da bi se pametno dogajala tam, kjer je njeno mesto. Zastrašujoče je, ko pridejo stvari tako daleč, da se v gledališču igralec izogiba igralcu, ker je ta za oni pa proti. In ko ne gre več za improvizacije…

Jelka Šutej Adamič