Impro liga je športno gledališče – gre namreč za ligaško tekmovanje v gledališki improvizaciji oz. impru. Za vse, ki dvomite, da je gledališče lahko športno, naj povemo, da imamo vse, razen športnikov. Imamo ekipe iz cele Slovenije, ki se spopadejo in vedno nekdo zmaga, nekdo pa je poražen; imamo izločilne boje, kjer ekipe odpadajo in točijo bridke solze; imamo pokal za zmagovalca; imamo publiko, ki z glasnim navijanjem nagrajuje dobre prizore; imamo sodnike, ki bdijo na tehnično izvedbo; imamo celo delegata predstave. In če vas vse to ne prepriča, tudi energijskih pijač spijemo veliko. Vidite, da smo športno tekmovanje. Športno tekmovanje, kjer vsi v občinstvu domov odidejo dobre volje – tekmujemo namreč v tem, kdo bo bolj nasmejal publiko.

 

Impro, v katerem tekmujemo, pa je oblika gledališkega ustvarjanja brez vnaprej napisanega scenarija. Mi si vse skupaj izmislimo sproti. Pa ne zato, ker bi bili tako pametni, smo predvsem preveč leni, da bi se učili scenarije na pamet. Zato se zanašamo kar na publiko! Ta nam da predloge, ki jih mi potem v prizorih upoštevamo; če recimo nekdo iz občinstva želi videti prizor, ki se odvija npr. v podmornici, mu bomo z veseljem ustregli. Poleg Impro lige, kjer ekipe tekmujejo v krajših impro prizorih in disciplinah, poznamo tudi druge oblike impra; celovečerne predstave, ali impro predstave z rekviziti, pa še kaj bi se našlo.

 

Kaj NI impro:

 

  • stand up; stand up je naučen nastop komika, ki želi na večih nastopih nasmejati publiko z istim materialom, impro pa stremi k temu, da je vsak prizor neponovljiv in vedno nekaj novega. Nekateri se preizkusijo v obojem, a je koncept priprave nastopa povsem drugačen. Torej, ko improvizatorjem rečete stendaperji ali obratno, pravzaprav hkrati užalite dve skupine ljudi, kar pa je tudi poseben talent, tako da – čestitke!
  • situacija, ko ti med kuhanjem zmanjka sestavin, ki jih zahteva recept, in si rečeš: “bom pa malo improviziral”
  • improvizatorji nismo “tisti, ki govorijo vice”; to so politiki
  • vrsta zelenjave