Komentar Impro liga: Pasji kašelj vs. Shakira Shakira
Impro liga: Pasji kašelj Mura in Shakira Shakira Kobla, 7:8
10. 11. 2019 v CSK France Prešeren
Zapisala: Katja Predan
Improvizirali so:
Shakira Shakira: Sara Šoukal, Eva Jus, Rachida Hsain, Mihael Šorli, Tosja Flaker Berce, Žigan Kranjčan
Pasji kašelj: Eva Bezek, Timotej Novaković, Urh Mlakar, Gregor Treska, Luka Piletič
Moderator: Jošt Cafuta Maček
Sodnici: Urša Strehar Benčina in Olivija Grafenauer
Glasbenik: Vid Terzer
Luči: Jaka Korošec
Začela se je nova sezona lige in na odru CSK-ja. Nove ekipe, novi ljudje, drug vajb. V nedeljo, 10. 11. 2019, sta ekipi Pasji kašelj Mura in Shakira Shakira Smučišče Kobla na oder postavili kar nekaj prizorov, ki pa se s publiko niso povezovali le s smehom.
Športni elementi, ki niso bili pričakovani in so delovali bolje kot bi si človek mislil: sodniško-moderatorska zelena športna oprava, piščalke namesto zvončka, fizično ogrevanje občinstva ter triminutni plenk namesto enostavne igre kamen-škarje-list, katera ekipa začne. Ja, Eva Bezek in Sara Šoukal sta za odločitev, katera ekipa igra prva, držali 3 minutni plenk, pa se je videlo, da bi lahko še dlje. Ampak čudenja še ni konec, plenk se je zopet ponovil po odmoru, ko je celotna dvorana: obe ekipi, obe sodnici, moderator, celotno občinstvo – celotno občinstvo! – držalo 1-minutni plenk. Men ga je sedl, tko res mi ga je.
Po intro točkah smo videli kotnik, od p do p, potem je Pasji kašelj izzval na prizor v katerem se ne govori, ko se premikaš in obratno, Shakira Shakira pa je izzvala na prizor s tišino. Zadnji delegatski izziv pa je bil: narediti nekaj novega, še ne narejenega! Nori izzivi, še boljši prizori.
Žal pa bom opisala samo po dva prizora vsake ekipe. Sprva dva, od vsake ekipe eden, kjer so se preizkušale meje izražanja čustev in naklonjenosti, ne da bi le ta izkaz bil pretiran in bil v resnici smešen. Se pravi izkazovanje ljubezni, ne da bi bila ta zasmehovana.
Pasji kašelj, dvigalo – klasika. Ena fajn muskica, tista basic iz dvigala in dva modela v tišini, vsak v svojem kotu. Lik Timoteja Novakovića se je previdno premikal proti drugemu liku Luka Piletiča. V naslednjem prizoru se je že začel obračati proti njemu, v dvigalu in publiki je bila statika, ko smo vsi gledali, kaj se dogaja, kako daleč oz. kako blizu mu lahko pride Timotej s svojim obrazom, bilo je blizu in bližje, in bližje s telesom in sedaj samo še centimeter po centrimeter, ker sta bila že tako – rez. Zadnji prizor. Luka Piletič se obrne proti njemu in – luč dol.
Sara Šoukal in Tosja Flaker Berce sta odigrala prizor, v katerem pa na koncu ni prišlo do spreobrata soigralca. Bila sta par: Marjeta in Marjan in dva stola. En podrt in eno normalno postavljen, drug nasproti drugega. Oba pa sta se usedla v stol, kot bi bilo normalno, kar je bila fenomenalna iztočnica za dejstvo, da se je nekaj že zgodilo. Lika v svoji čustvenosti popolnoma nasprotna. Marjeta je stol posvojila kot del svojega telesa in del svojega bremena, stol se je gibal po celotnem njenem telesu, ko se je ona premikala. On pa je normalno obsedel na svojem. Med njo in njim je stala njena ljubezen in njegova brezbrižna drža. Prostor je bil poln Marjetinih besed in gibov, ni kotička, ki ga Sara takrat s svojo prezenco ni zapolnila. Tosja pa je odigral antijunaka, ki je njeno trpljenje s svojo brezbrižnostjo osmislil. Svojega bremena se je Marjeta rešila s smrtjo. (Pa tole je bilo narejno na od n do n.)
Ob koncu tekme pa je Mistral Majer podala delegatski izziv, ki naj osvaja nove vrhove. Pasji kašelj so ustvarili prizor, v katerem smo videli pot mladega poba, ki se je odpravil na svojo življenjsko pot, da bi dosegel cilj, v katerem je največ ljudi pod enim tušem naenkrat v slačilnici. Življenje se začne z rojstvom, gibalno delo štirih improvizaterjev ekipe: rojeva mati – Eva Bezek – kar stoje, oče in zdravnik – Luka Piletič in Urh Mlakar – pomagata, na svet pa je prišel mali rekorder – Gregor Treska. Na koncu pa so njihova telesa uživala in plesala v prepletenem krogu pod nežno prho ob romantični glasbi, ko so podrli rekord.
Shakira Shakira pa se je popolnoma drugače lotila že »pobiranja predloga«. Pripravili 3-delno shemo prizora. Odigrali pa so le en del le te, ki pa je bil naša izbira. Na oder so postavili troje vrat, vsaka so stala za svoj del zgodbe, odigrali so tistega, za katerega se je odločila publika, s tem ko je šla skozi vrata. Potem pa so se postavili ob zadnjo steno odra in se začeli ob tleh premikati do konca dvorane – cilj je bil tehniška kabina. Publika, očividci in slušatelji jim niso bili v napoto, po vseh štirih so šli čez njihove glave, stole in telesa. Bila je ena pripovedovalka, ostali pa so jo spremljali z glasovi in vzdihi in kriki, ki so dodali prizoru še večjo moč. Nikoli videno, nikoli slišano, meje podrte.
Fenomenalna tekma, ki je pokazala kvalitetno gradnjo abstraktnejših prizorov, ki so vključevali ogromna giba, raznolike karakterje in uporabo celotnega odra kot prostora, v katerem lahko telo zavzame katerokoli pozo. Poleg odra pa je postal pomemben element tudi prostor gledalcev, ki so se tokrat morali še mnogo bolj angažirati kot le s predlogi.
Foto: https://www.flickr.com/photos/impro_liga/albums/72157711750801593