»Tako sem se smejal, da je bolelo, sam sem se vseeno še smejal«

11. 02. 2015 | Ema Karo

»O, Moste, draga vas domača,

kjer se strup v med spreobrača,

naj ti usoda bode mila,

medtem ko se bo reportaža vila.«

– anonimnež

 

Sodelujoči:

  • Moderator: Sašo Stare
  • Tehnik: Dušan Tomič, _________
  • Sodniški ekscelenci: Urška Mlakar, Nina Orlič
  • Glasbenik: Jernej Brezovar

 

 

To je reportaža o tekmi, ki jo je nekdo opisal z besedami: »Tako sem se smejal, da je bolelo, sam sem se vseeno še smejal.« To je reportaža o tekmi, na katero sem se odpravila, čeprav me je doma čakala neizmerno navdušujoča dvomesečna nova kepica dlak po imenu Jon. To je reportaža o drugi četrtfinalni tekmi letošnje sezone Impro lige, ki se je odvijala 8. februarja 2015 v Španskih borcih.

 

Tekma se je pričela z manjšo zamudo, ampak nič ne de, saj je bilo občinstvo prav veselo razpoloženo in polni Borci še nikoli niso bili videti bolj domačno. Zasluga za to gre tudi moderatorju, ki nas je praktično postavil v udobje, lično našim lastnim spalnicam. No, mogoče gre za to zasluga tudi začetnemu ogrevanju občinstva, ki se je tikalo orgazmiranja ob prebiranju Prešernove Vrbe. Golj’five kače bi tukaj kar lahko hitro pomenile kaj drugega[1]. Šalo na stran – pohvala izjemnemu sproščenemu nastopu in spretnemu krmarjenju med predlogi.

 

Intro

»Je zagrmelo in zabučalo,

srce nam je na tnalu stalo,

impro, k oknu pridi,

ne zaidi,

naj zate srce gori.«

– anonimnež

 

Čarolija so se nam predstavili v intro točki, ki je spretno izrabila ves potencial, ki ga ima oder v Španskih borcih. Vključno z znanimi letečimi predmeti (plašči) in dimnimi učinki (ti so bili prisotni kar dvakrat). Po krajšem udejstvovanju v črni magiji in koriščenju predmetov naših zlatih gledalcev pa so nam Čarolija zaupali svoj moto: »Krademo!«

 

KUA Vintage so tudi ostali zvesti svoji odrski personi in so se tako predstavili v obliki krajše PPT-prezentacije, ki je prikazovala slike njihovega pohajkovanja po sepija obarvani Ljubljani s pridihom socializma. Njihov moto: »Še smo tu.«

 

Vprašanja

»Ko brez miru po odru cepetam,

pr’jatli vprašajo me kam,

zraven še zakaj in čemu,

z vprašanji pač ni miru!«

– anonimnež

 

V ogrevalni disciplini smo se znašli v črni kuhinji, kjer smo spremljali precej prisrčnega otroka, ki je skupaj z očetom kuhal žgance. Mati je bila med pogrešanimi.

 

Kdo je Slavko?

»Improvizator podobo na ogled postavi,

obraz ji da in hibo ali dve,

ker na tej predstavi

suženj je zabavi.«

– anonimnež

 

KUA Vintage so uprizorili Valentinov ples. Na njem so se znašli dva prijatelja[2] ter urejena in smrdeča Simona, lepotica plesa, na koncu pa se jim je pridružil še njen brat, nasilnež Simon, ki naj bi pod grobo zunanjostjo skrival dobro dušo. Simona je kazila še manjša telesna hiba: šepavost. Na tej točki je mnogokaterega gledalca rahlo odneslo iz sedeža, saj je bil Simon kar precejšen zalogaj. Pohvalila bi entuziazem in energijo, ki sta bila vložena v njegov lik, sem se pa spraševala, kje se skriva to njegovo dobro srce.

 

Čarolija so se v stilu Prešernovega dneva znašli na literarnem večeru, kjer smo spremljali doživeto recitacijo mladega pesnika: »Pih-pih, zadnji izdih, zgodil se je prepih.« Literarni večer se je odvijal v Trubarjevi hiši literature pod živčno taktirko voditeljice z bolestno željo po odobravanju. Potem pa nas je doletela poslastica v obliki izjemno kritične kritičarke Viktorije Porišič. Pohvaliti moram krasno obrazno mimiko (»faca, ko bi jo ubil«). Viktorija je pripeljala v THL svojega ljubimca, perspektivnega mladega pesnika Lenarta iz Lenarta (3 narečja in 3 glasovi). Lenart iz Lenarta je sprožil salve smeha najprej s svojo narečno govorico, ki jo je na srečo kmalu opustil, kasneje pa še s svojimi tenkočutnimi in milimi verzi: »zrastel sem iz hlač ven«, »kdo ima sluz v samem senatu«.

 

Bolj dodelani liki in bolje strukturiran prizor so nas prepričali in sledil je rezultat:

3 : 0 za Čarolijo

 

Perspektive

»Kar je nekomu Julija, je drugemu Ana,

ta zgodba nam je že poznana,

in boj, mesarsko klanje, včasih le močen je objem,

ključ je v perspektivi, to je ta prijem.«

– anonimnež

 

Čarolija so nam uprizorili hektično vožnjo dveh staršev do porodnišnice in moža v modrem, ki ju je pri tem zaustavljal. Kasneje smo lahko uživali v prizorih s perspektive očeta, policaja in otroka. Prizori so bili izjemno raznoliki, pohvaliti pa moram tudi sodelovanje, saj je prav vsak igralec v prizoru dodal nekaj svojega. Najbolj sta izstopala dva prizora (čeprav je bil tudi prvi kar precej všečen): notranji boj nesposobnega policaja, ki je izgubil pištolo in »odrajsal« avto: »Dajte mi povedat, da sem ljubljen posameznik!« in fenomenalno rojstvo otroka, v katerem smo spremljali precej eterično, z lučkami ozaljšano[3], rojevanje z dvema protipoloma: čaka te lajf (samoten ali pa kul), na koncu pa nas je najbolj nasmejal: »V vulvi sem pojedel svojega brata dvojčka.« Temu krasnemu izreku oprostim tudi pomanjkanje poznavanja anatomije.

 

KUA Vintage so nam uprizorili prvi seks, kar zna biti podobno hektičen dogodek. Spremljali smo precej nezainteresirano mladenko in njenega malo bolj zainteresiranega fanta ter seveda njunega pretirano angažiranega prijatelja. Dva sta družba, trije so žurka. Na koncu so se na odru pojavili še gospa mati. Prizor smo kasneje spremljali s perspektive prijatelja, bejbe in mame. Ugotovili smo, da tudi mama ni nobena svetnica[4] ter da pred sinom skriva svojega ljubimca, njun partner v zločinu pa je že prej omenjeni prijatelj. Prijatelj se nam je predstavil v precej pomembni luči, prizor pa se je končal s ponudbo trojčka (evo, ta prej omenjena žurka, ne). V zadnjem prizoru smo spremljali precej nedoraslega, s Pokemoni obsedenega ter infantilnega fantalina; seveda s perspektive nezainteresirane mladenke. Na koncu se je pojavila rešiteljica v obliki fantove mame. Precej raznoliki prizori, najbolj pa mi je bil všeč lik fantalina v zadnjem prizoru, ker je bil očarljivo pretiran.

3 : 0 za Čarolijo

 

Minute

»Kladvo bije,

minute toči,

roke vije,

dokler zvon ne poči.«

– anonimnež

 

Čarolija je poskušala uganiti zakristijo, peka in dred. Zakristija je kar hitro začela spominjati na prvi seks[5]. Zame je disciplina vrhunec doživela v prizoru, kjer je duhovnik v ospredju maševal, v ozadju pa je križani Jezus točil solze. Vmes smo doživeli še precej hecno interpretacijo drugega predloga, ki je potem rahlo postavila vse sledeče prizore na glavo. Iz začetnih predlogov smo na koncu dobili: spovednico/zaodrje cerkve/cerkev/kapelico, peka/kirurga plastik-elastik/zdravnika ter čik iz las/pramen/majhno punčko.

 

KUA Vintage so poskušali uganiti vodni park, notranjega oblikovalca in vizitko. Pohvaliti moram prvega nastopajočega, saj je res krasno in podrobno prikazal vse naštete predloge. Žal se je to v naslednjem prizoru rahlo porazgubilo, ker se je fokus žal preusmeril v njegovega soigralca. Malo več sodelovanja bi bilo dobrodošlo (ali pa pozornega spremljanja dogajanja na odru). Na koncu smo dobili: lombardski drevored/drevesnico z novoletnimi jelkami/rudnik; unga k ob 3 obeša jumbo plakate/pleskarja/slikopleskarja; žiletko/emo kulturo kot tako/žiletko. Kljub rahli kaotičnosti nas je prizor vseeno nasmejal.

2 : 1 za Čarolijo

 

Izziv 1: Prešernovo delo

»Srce je moje impru bilo oltar,

Prešernovi poeziji, verzom sladkim,

za drugo bilo ni mi mar,

odrekel se sladkostim kratkim.«

– anonimnež

 

Kot se spodobi za tako krasno in veličastno kulturno priložnost, so sodniki improvizatorje izzvali z uprizoritvijo kateregakoli Prešernovega dela.

 

Čarolija so na oder postavili krasno uprizoritev Lepe Vide. Najbolj všečna luštkana perverzna izjava: »Vsi vemo, da imajo črnci velike ladje.« Nagrada za najbolje uprizorjen neživi predmet v tej sezoni (za vse neprisotne: ladja) pa gre, kar se tiče mene, v roke Mihu Možini. To je bila ladja vseh ladij. Ladja, s katero bi šel zvečer na eno pivo v Ljubljano, na koncu pa bi pristal na poznopopoldanskem kebabu v Mariboru.  Hitro smo tudi spregledali Prešernovo nepoznavanje  gospodinjskih opravil, saj je svojo Lepo Vido rad pošiljal prat oblačila v slano vodo. Na tej točki sem se dodobra spoznala tudi z lastnim nepoznavanjem gospodinjskih opravil. Lepa Vida je kot v Prešernovi baladi seveda zapustila bolnega moža in otroka ter se odpeljala na veliki ladji, da bi se pridružila haremu, v katerem je že prebivala »povprečno lepa« Pozabilasemimezelomiježalsamjebilocarsko. Čarolijska Vida je bila mnogo bolj borbena kot Prešernova, tako da je ugrabitelju zagrozila z nožem. Ko je z ladjo končno prispela domov, je ugotovila, da so vsi člani njene družine že pomrli. Na koncu jo je zapustila še ladja z besedami: »Jebi se.«

 

KUA Vintage so dobili nalogo uprizoriti Povodnega moža. Fokus se je tokrat usmeril v Urškino mamo in zajetno količino likov, od katerih je večina izhajala iz enega samcatega improvizatorja. Čeprav moram pohvaliti to izjemno angažiranost in energijo, moram reči, da bi bilo lepo, če bi se lahko spoznali še s kakimi drugimi igralci. Morda tudi z ansambelsko maskoto/kapetanom. Moram pa reči, da me je izjemno zabaval lik kapitana mini turistične ladjice, nasmejala pa sem se tudi ob zajetni količini smeti, ki je romala v Ljubljanico. Prizor se je zaključil s panično materjo, ki je tako močno pogrešala svojo hčerko, da je na koncu naredila samomor.

2 : 1 za KUA Vintage

 

Izziv 2: BodyAttack

»Je dala mu roko, je dal ji nogo,

ji dal je srce, mu dala je čir,

je igral, ji dal je vlogo,

je ihtela, hotela je mir.«

– anonimnež

 

Ekipa Pud Inc. je improvizatorje izzvala, da v prizoru uporabijo od občinstva določen del telesa, ta pa naj potem vpliva na gibanje. Občinstvo nas nikakor ni razočaralo, saj smo se kar lepo izognili precej očitnim izbiram.

 

Čarolija so uprizorili vestern, na njihovo gibanje pa je vplivalo zapestje. V salonu smo spremljali prizor med Amigonijem in Velikim Johnom, kmalu pa sta se jima pridružili tudi dve damici – novi kurbi. Ugotovili smo, da se Amigoni svoje pištole ni dotaknil že 17 let ter da je imel Veliki John vedno močnejšo desnico kot levico. Bralec te reportaže po mojem mnenju premore dovolj umazan um, da si lahko sam predstavlja, o čem je tekla beseda. Jaz se bom spodobno in korektno vzdržala. Zdaj pa pozor, ker prihaja še ena. V mestu je bila tatvina. Uro je ukradel Ogromni Mojmir. Vsi zagotovo vemo, zakaj ima tak vzdevek. Vrhunec prizora: izjava »Pleši, pleši, črni kos!« in streljanje pod noge Velikemu Johnu. Prizor se je nadaljeval z dvobojem s prsti, prišel pa je tudi Mali Mojmir. Ponovno se bom vzdržala razlage. Pohvaliti moram lepo izrabo izbranega dela telesa – od gostilniškega umivanja kozarcev, do poigravanja s pahljačami, pa seveda tudi končnega dvoboja.

 

KUA Vintage so dobili nalogo uporabiti podplat. Spremljali smo prizor v zdravniški ordinaciji, kamor je pacient prišel na operacijo, saj ga je izjemno motila ena noga, ki je bila daljša od druge. Najbolj sem se nasmejala ob izjavi, da ga je pustila punca, ker ni mogla več hoditi z njim. Zdravnik se je spogledoval z idejo, da bi odrezal kar obe nogi, na koncu pa se je v ordinaciji prikazal še en pacient, štajerskega porekla[6], z izjemno lepimi podplati. Zabavali smo se ob šalah na račun ljubljansko-štajerske nekompatibilnosti in famoznega »GOTOF SI«. Prizor je na koncu postal rahlo konfuzen, saj se je iz meni neznanega razloga na oder začelo vleči igralce, ki v prizoru niso sodelovali, nekateri pa ga niso niti spremljali. Tako smo bili kmalu priča precej zmedenim izrazom na obrazih improvizatorjev, ki so na silo pristali na odru, pravega upravičila za njihovo pojavitev pa nismo bili deležni.

3 : 0 za Čarolijo

 

Tako se je zaključila druga četrtfinalna tekma letošnje sezone. Precej neenakomeren rezultat (12 : 3) lahko pripišemo temu, da smo tudi spremljali precej neenakomeren boj, ki pa definitivno ni bil mesarsko klanje, oziroma nikakor nismo dobili takega občutka. Z neenakomernostjo pa ciljam predvsem na povsem različna stila, ki ju predstavljata obe ekipi – že odrska prezenca je popolnoma drugačna. V obzir je seveda treba vzeti tudi izdatno kilometrino odrskih izkušenj, ki jo premorejo člani ekipe Čarolija in definitivno ni zanemarljiva. Tokrat nas je prepričala čarobna in simpatična uigranost Čarolije, KUA Vintage pa z malenkostjo več uigranosti tudi čaka svetla bodočnost. Končna razsodba: 9/10 WOULD WATCH AGAIN. Na koncu vam prilagam še kratek popis vsega najboljšega, kar je imela za ponuditi ta tekma:

 

  • Sara Šoukal kot jokajoči križani Jezus in kot zloglasna kritičarka Viktorija Porišič;
  • Maja Trampuš kot kurbica v vesternu in kot policaj, ki si »samo želi biti ljubljen posameznik«;
  • Miha Možina kot ladja z jebiveter odnosom in nosilec izjave »v vulvi sem pojedel svojega brata«;
  • Matija Klasinc kot s Pokemoni obsedena pretirana različica pohotnega najstnika;
  • ezoterično rojstvo otroka v Perspektivah in talentirani tehniki, ki so skupaj s improvizatorji ustvarili krasno atmosfero;
  • »Pleši, pleši, črni kos« v izvedbi Saša Weilgonija;
  • Jernej Brezovar – glasbena spremljava, ki se je precej krasno skladala s prizori;
  • Jan Hrušovar – samo zato ker pač lahko.
IMG_1452

Klik na fotko za pot do fotoalbuma na naši Facebook strani.

 

 

 

[1]Moja lastna pokvarjena šala. Moderator si ne zasluži zgražanja.

[2]Lahko tudi par. Ali pa zloglasni friendzone odnos. Bilo je malo nejasno.

[3]Bravo tehnikom!

[4]Glasbeni predah: klik!

[5]Za to šalo pa je zaslužen moderator.

[6]Na tem mestu je potrebna razlaga. Pri pobiranju predlogov se je pobralo štajerski izgovor besede podplat.