5, 4, 3, 2, 1 … EKSHIBICIJA!

02. 01. 2015 | Mira Petek

Za prednovoletne predstave, oddaje, koncerte in druge posiljevalce širše javnosti s kičem, umetno nostalgijo in alkoholiziranimi izlivi ljubezni se spodobi, da jih izvršuje smetana posameznega področja. Ali vsaj, da so lepo oblečeni. Kaj od tega dvojega velja za zasedbo novoletne impro ekshibicije, ki se je 28. decembra že v pozabo bežečega leta 2014 odvila v Španskih borcih, ste se takrat prisotni odločili sami, za ostale pa je morda smotrno zapisati, da je smetano na vrhu impro torte sestavljala sledeča zasedba: Sara Šoukal, Juš Milčinski, Nina Sojar Košorok, Jan Hrušovar, Vid Sodnik, Maja Trampuš, Sašo Stare in Rok Bohinc. Bili so tudi nadvse čedno (ali vsaj nadvse bleščeče) oblečeni, zlasti si pohvalo zasluži z metuljčkom okrancljani Rok, ki se mu metuljček tako zelo poda, bi si ga lahko večkrat omislil, vsekakor pa naj mu zagotovim, da mu pastelno roza NE pristoji … no, ampak zdaj sem že malo zašla. Tako kot tudi Jan Hrušovar, katerega dress code – silvestrsko fensi – očitno vključuje kavbojke, sončna očala in srajco, ki jo ima zagotovo še z maturantskega plesa. Na zadnjem delu glave pa je imel … no, dodatni obraz. Tisti, ki ste gledali film Harry Potter in kamen modrosti, si boste znali predstavljati, o čem govorim.

 

Novoletna ekshibicija, ki je obljubljala imitacijo silvestrskega programa na slovenskih TV kanalih, je bodisi namerno bodisi slučajno zares šolsko sledila principu slovenskih TV programov: srednje gledljiv program s preveč reklamami. Začelo se je s super disciplino Kdo sem?, v kateri so Miran Ališič (Sara), Bruce Willis (Maja) in Pocahontas (Sašo) skupaj z voditeljico Heleno Blagne (Jan) v oddaji Majhna zelenjava, velik pomen kramljali o grahu. Po precej prikupnih in empatičnih izlivih v vsej kombinatoriki odnosov med omenjenimi estradniki je prizor fantastično povzelo dretje Mirana Ališiča, ki je v slogu svojega strastnega komentiranja športov odkričal tudi spodbudo za hitrejšo rast graha na svojem vrtu. Sicer pa je bilo višek prizora ugibanje, kajti Maja Trampuš je svojega Brucea Willisa uganila šele po namigu o spodnji majici. Očitno je to to, kar ga definira. Bruce, jaz bi se na tvojem mestu malo zamislila.

 

Če ostanem pri prizorih, sta sledila dva prizora z naslovom Pregled leta 2014, ki sta ju navdihovala dva po mnenju publike najbolj markantna dogodka minulega leta – prvi prizor je tako izhajal iz letošnjega za-en-kurc-padavin-polnega poletja, v katerem smo sledili dramatičnemu sporu med zakoncema Lucijo (Saro) in Gorazdom (Rokom), jabolko spora pa je bila 54 let stara španska čistilka (Juš), ki gola pospravlja njuno stanovanje (»Vznemirjate mojo ženo, pa ne na tak način, kot bi si želel!«). Da bi bila drama še bolj čustvena, je sporu pod oknom prisluškovala tudi čistilka sama, ki je potem s solzami, ki so sproti zmrzovale zunaj na mrazu, prepričala Gorazda, da izbere njeno zdravje namesto ženine ljubezni. Kdor je Juša pred meseci videl v vlogi poštarja, ki se je potem od besa posral v poštni nabiralnik (ali morda na predpražnik?) – no, čistilka Lucinda je bila nekako v podobnem slogu. Torej vredna ogleda.

 

Drugi prizor je navdihoval pristanek na asteroidu, iz tega pa se je razvila basen o treh astronavtskih zajčkih, ki so nihali med gorenjskim in dolenjskim naglasom (zabavna in še vedno neuspešna poteza Jana Hrušovarja, zajčje uhlje pa sta si nadeli še Nina in Maja). Zajčki so po 13 letih blodenja po vesolju le pristali na asteroidu in nas poučili z naukom: »Kdor korenje jé, ta vse vé.« Ljubko in neuporabno – kot marsikatera modrost naših babic.

 

Sledil je prvi glasbeni vložek in sicer solo komad z naslovom Modras, ki sicer ni bil eden izmed Majinih presežkov, je pa zato vendarle nudil navdušujoče preprost refren, ki si ga še danes lahko naskrivaj žvižgamo:

»Ajs, ajs, ajs,

ti moj modrajs,

veš, da nisem bajs,

ti si moj modrajs.«

Ali nekaj takega.

 

V nekoliko predelani disciplini Roke ekspert smo prisluhnili intervjuju z Robinom Williamsom (Juš z rokami od Jana), s čimer smo počastili njegov spomin, preden začne s prihodnjimi leti naglo bledeti. Medtem, ko so večino odgovorov na Rokova vprašanja v intervjuju sestavljali hiperaktivno mahanje z rokami in glasni vzkliki: »Ti! Ti!«, je oddajo prijetno poživil še od-kod-zaboga-pa-zdaj-to telefonski klic, v katerem je gledalec najprej Robina, nato pa še voditelja oddaje spraševal, ali se morda rad oblači v žensko. Disciplina se je dramatično končala z Robinovim odhodom z odra, ker Jan pod plaščem ni mogel več dihati. Kdo bi mu zameril.

 

V drugi pesmi sta se na kratko, a zelo sladko pokazala Juš in Nina z besedo-po-besedo duetom Jaz sem peljala tebe domov, v kateri sta osladno prepevala o tuljenju sirene sredi mrzle, romantične noči. Sledil je zadnji prizor, predelani Prostorski skok, ki je prikazoval, ob kakšnih priložnostih ljudje radi odštevamo (poleg silvestrskega večera, ddd). Žal je bil prizor precej slab zgled omenjene discipline, da sploh ne omenjam tega, kako je ponekod umanjkalo odštevanje (pričevali smo sicer zapletom pri tašči doma, pihanju policajem, vrtcu, žurki v Teksasu, podiranju Guinnessovega rekorda v vesi v zgibi, tabornikom, novoletnemu teku ter rojstvu Jezusa brez prisotnosti Marije). Ekshibicija se je zaključila s tretjim, skupnim songom, s katerim se je zbiralo denar za izredne študente (»Dejmo študentom izobrazbo, dejmo, da jim bo bolj jasno!«), in med katerim se je izkazalo, da ima Rok zelo šarmanten glas, da ima Vid še vedno probleme z ritmom, da Nina po nekaj slabih in razpuščenih verzih lahko pokaže, kaj je dobra kitica, da Juš še vedno najraje piha na dušo publiki z razuzdanimi rimami in da so impro komadi, kljub temu da so razglašeni, vedno carski.

 

Nasploh se je večer začel dobro, nato pa nekako na polovici začel strmoglavljati v nič-niste-zamudili povprečnost, pri čemer so ga pokonci držale zabavne, a nekoliko slabo razporejene reklame za:

  • jajce, iz katerega se lahko izvališ (in so tudi se),
  • šampon za lase (pri čemer smo izvedeli, da če ga uporabljaš, imaš vse – službo, avto, hišo, moža … sicer pa si zgolj klošarka in imaš samo herpes),
  • riž, ki se nikoli ne razkuha, četudi vmes cele 3 dni popravljaš avto,
  • CD z izvirnim mixom božičnih pesmi (kot so npr. Pijan sem prodal sani, Dragulji in biseri za kuhano vino ter odrasla verzija Jingle Bells: »Alkohol, alkohol, teče po grlu dol; alkohol, alkohol, dejva se zdej dol!«),
  • islamsko državo (reklama s sloganom: »Kaj ni že tako preveč držav na svetu?«),
  • globinomer, ki izmeri celo to, kako globoko si v pizdi,
  • Cerkev (Pri tem naj vas opozorim, dragi obiskovalci: če je kdo Staretu zares dal kaj denarja v roke – niti pušice ni imel! – ga je nategnil. Stare ni zares ministrant, čeprav bi se mu to zelo podalo.),
  • marsikaj drugega.

 

Na koncu priznam, da se zavedam, kako že celo reportažo hvalim Roka in disam Jana, ampak naj se izgovorim s tem, da imam sicer oba enako rada. Majkemi. Zdaj pa si zavrtite Alfija Nipiča, nagnite kakšen kozarček slabega (A, jebiga, zastonj je bil!) vina in se vidimo na naslednjih impro predstavah. Hou, hou, hou.

DSC_1731

Klik na fotko za pot do fotoalbuma na naši Facebook strani.