Predmaratonsko ogrevanje ali dva v enem

06. 04. 2016 | Maruša Pangeršič

V nedeljo smo na pripravah za sedaj že tradicionalni impro maraton izvedli dve zaporedni tekmi. Bila je možnost tretje, ampak trenira se postopoma in – roko na srce – tudi publika še ni v formi. Tako smo se torej zbrali v DDT ob osmih na dvojni tekmi z dvojno publiko, dvojnim navdušenjem in dvojnim Rokom Bohincem[1]!

 

Najprej so se spopadli Banda ferdamana in Spranci na balanci. Prvi so nas navdušili s svojo simpatičnostjo, slednji pa so se zanašali na svojo utrganost, katere so se pridno držali vse do konca.

 

Kot se za Stavke iz klobuka spodobi, smo bili deležni vseh bizarnosti, o katerih razmišlja publika. In ko rečem publika, mislim v publiki sedeče improvizatorje. Gospod moderator se najbrž ne bi strinjal, mene je pa kar pogrelo pri srčku, ko so se začeli za KUD značilni glupi predlogi. Spranci so si kot rdečo nit večera izbrali dva ločenca, v Stavkih sta poprej omenjena ugotavljala, kdo je Batman, kje so hlače in kako je edino fer, da gredo slovenski otroci Slovencem! Kako napeto! Kakšen patos! Kako slovensko!

Banda ferdamana je prikazala odnos med očetom županom in njegovo nosečo hčerjo. Nič kaj pretresljivo, razen vonja po večkrat cvrtem olju, ki ga je z opisom Meka prav lepo pričaral oče župan. Točke so pobrali Spranci, jaz pa sem potočila solzico nostalgije ob prcanju med moderatorjem in tehnikom.

 

Banda je nato Sprance izzvala s spremembo. Spranci so si pobrali zlobno pohoto in naredili tako konfuzno epski gibalni prizor, da mu prisojam nič manj kot 5/7. Če bi človek imel primeren oder, bi bilo vredno stoječih ovacij! Tim Kern si še zlasti zasluži pohvalo, kajti čustvo je poosebil in ga ne le vzel za svojega ampak se z njim zlil. Kako senzualno! Kako artistično! Koliko vlage v zraku!

Banda se je težko kosala s tem, vendar so vseeno poskusili; s Titanikom kot slovenskim filmom. Bilo je … drugačno. Posebej sem si zapomnila umetelno sončenje in pa prav po slovensko brezvezne dialoge. Žanrsko so popolnoma zadeli, kar pa žal pomeni, da je bil prizor precej suhoparen in navsezadnje: “Que?” Ljudstvo se je s to oceno strinjalo in točke podelilo Sprancem na balancem (trademark Rok Bohinc – Bohn, bog sklanjanja).

 

Spranci so nasprotnikom omejili gibanje. Mariborska elita je v vrtni lopi priredila breakdance tekmovanje, na katerem se je tudi snifalo gnojilo (mimogrede – drugs are bad, mkay, ne jemat random stvari, ki jih ne poznate). Publiko in žirijo je najbolj navdušil gib, ki je predvsem spominjal na gibalno ovirano osebo v diskoteki, tako da je bilo izzivu zadoščeno.

Spranci so dobili rojstvo, jaz pa v jok. Na srečo porod ni bil prikazan, vendar pa me še vedno bega njihova prifuknjenost. Njihovi prizori še najbolj spominjajo na obskuren francoski art, ampak nedelja je bila napolno dan za to! Enaena in zmaga Sprancev, ki so se s svojo nekonvencionalnostjo zavihteli na vrh lestvice.

 

AMPAK TO ŠE NI VSE!

 

“Zaresna”[2] tekma je šele sledila. Ker je Idrija daleč, ker je bila poledica in ker je povsod lepo, doma pa najlepše, so se v nedeljo spopadli še Šarolija in Freš, katerim je tekma v Idriji poprej izostala. Freš so tekmo otvorili z ignoriranjem moderatorja in boga Impro lige, kar se je tudi kasneje izkazalo kot slaba odločitev. Zaigrali so nam nekaj melodij na mislim-da-ksilofon, medtem ko je večji del Bande ugibal komade. Če bi bila sitna, bi izpostavila, kako sta bili “glasbeniku” dve dekleti postavljeni kot stojali. Pa nisem in ne bom. 😉

Šarolija nas je vzela s seboj na roadtrip, kjer smo poslušali imenitno selekcijo spevnih komadov, zaključili pa so z: “I really really really wanna Šarolija!” Throwback!

 

Začeli smo s Crkn, kjer je zgodbo končno uspel dokončati edini član ekipe, kateremu slovenščina ni prvi jezik. Bravo! V modernem romanu Moja fitnes trenerka sicer nismo izvedeli prav dosti, kar pa je v resnici še najbolj točna reprezentacija modernega romana. Umirali so od avokada (točka za Mšev samo-Heimlichov prijem), od kontracepcije in od bora (zlo meta, zlo hudo, škoda, ker je na koncu prizor ubil za gag).

Freš so prešteli vse črte na zebri in vse to zapisali v Bohnov dnevnik. Že zdaj vam povem, da dobijo vse točke, ker je že naslov tako noro dober! Začelo se je s hojo po stepi (klesik Bohn), nadaljevalo z naštevanjem VSEH barv zebre in zaključilo s prodajo Herbalajfa. Vmes se je umiralo od ušesnega masla (točka Seliškarju za zvočne efekte), od zadrge in od kamilice.

 

Kdo v resnici je Slavko? (A ste vidl ta prehod, a? Ni ga blo.) Šarolija ga je iskala na razprodaji, kjer je vedno pel in zamujal, potem pa je bil bodoči mož. Lepše bi se lahko definirali, bom rekla. Prizor ni bil slab, sem pa od Šarolije pričakovala več (*khm* tudi ljudi *khm*).

Freši so piknikovali, in to kar doma na mizi (píknik 1 -a m (ȋ) družabna prireditev na prostem). Presodite. Slavko je bil v emo fazi in mislil, da je Rusinja, nato pa je rad plesal in imel angelski glas (če je to angelski glas, se dobimo v peklu). Kam je šla zgodba, ne vem, točke pa so dobili Šarji.

 

Freš si je zaželel žanrov. Šarolija so izvedli žanrskok z Bollywoodom, sonetom, heavy metalom, romantično komedijo, kolumno (tenks, Bohn), popom, kantrijem in pravljico. Luštno je bilo, bil je zajček, bila je hrčica, bil je napad medveda. Navdušil me je Borov kantri, sicer pa je bil prizor precej nekoherenten.

Freš so nato odigrali žanrski virus z risanko, dokumentarcem in filmom noir (ki, btw, NI nemi film, bemtiš). Bili so v hostlu, dogajalo se ni kaj dosti, je bila pa risanka imenitno simpatična (točka za Urbana). Enaena!

 

Šarolija je izzivala s tišino. Freš so interpretirali dramatični dogodek, ko se je eden izmed ljubimcev postrigel, drugi pa ni opazil. Tam-tam-taaaaaam! Kuhali so rižoto brez OH in proteinskega praška, zaplet pa se je razrešil z dramatičnim odhodom. Ker sem pikolovska, me je zmotilo tudi odrsko igranje inštrumentov, in to čez imenitno glasbovanje Seliškarjevo. Shame!

Šarolija so se vrnili v velikem slogu z imenitno postavitvijo v prostoru (Koloseju) in dobro odmerjenimi kratkimi replikami z veliko vmesne tišine. S: “kinodan moj kurac!” so zaključili prizor in poželi aplavz ter točke.[3]

 

Naša gledališko izurjena sodnika Zala in Mark sta si zaželela ekskurza v resno organizirane prizore in sta prosila za dramski trikotnik. Vsaj enega v obeh prizorih. Dobila sta dve daljici.

Freš so delali Pisalni stroj, pridigo z naslovom Konec koncev. Ogledali smo si moža in ženo, ki sta si želela otrok, soseda, ki je z ženo ljubimkal in Kristjana, ki je “žaral” in bo za rojstni dan dobil slovar. “Ljubite se, delajte otroke, preživljajte čas skupaj.”

Šarolija so delali Antigono. Definitivno ne tiste, ki smo jo brali v srednji šoli. Opazila sem Sarin trud in ga cenim (rime <3), smo pa ponovno bili priča rušenju popolnoma dobrega prizora 4 the lulz, če se strokovno izrazim. Škoda. Sodnika tako nista dobila svojega trikotnika, Frešem pa je bila dodeljena še zadnja točka.

 

Z izidom 5 : 4 za močno okrnjeno Šarolijo (ne, ne bom prebolela), smo se tako razšli pozno ponoči. Šarolija gre v polfinale, Freš pa zaenkrat domov. Posebna zahvala vsemu osebju, ki ni vedelo, da bo delalo na dveh tekmah, Bohnu, ki je z nami delil vso energijo, ki jo je hranil za sledeči teden, tehniku Janu, ki je požrl večino te energije in Bohnovih živcev in pa MVP-ju predstave Luki Seliškarju, katerega glasbovanje je imelo neverjetno velik pozitiven doprinos k predstavi.

 

Tkole, pa sm spisala.

IMG_3980

Klik na fotko za pot do fotoalbuma na naši Facebook strani.

 

[1] Dopuščam možnost, da je temu botrovala samo moja neprespanost.

[2] Tista, ki je bila na sporedu.

[3] Predstavljajte si nekoga, ki žanje točke – dobesedno. Hecno je!