Odrešilne hupe ali »manj je več«

12. 11. 2014 | Ema Karo
Za vas: Ema Karo.

Moderator: Žiga Regina

Glasbenik: Jošt Cafuta Maček

Sodniški ekscelenci: Nina Orlič, Dragan Nikčević

Tehniki: Luka Seliškar, Leon Curk

 

Nastopajoči:

  • Woojevci: Nejc Šmit, Mira Petek, Vlado Odar, Teja Bitenc
  • KUA Vintage: Bojan Bitenc, Eva Jus, Eva Bezek, David Meze, Matija Klasinc, Tadej Pišek, Martin Kolarič

 

Drugo tekmo letošnje sezone smo pričeli z manjšo zamudo, nekateri pa tudi z manjšimi poškodbami; Impro liga je namreč tako na višku popularnosti, da se lahko ponašamo s svojim lastnim prerivanjem pred vhodnimi vrati.

 

Intro

Z introm je pričela ekipa z letošnjim najdaljšim imenom: A veš un model, k je takrt enkrat pofuru uno sceno, pa je bil folk tko: »Woo, ta model«. Zavoljo svojega lastnega razuma (med prepisovanjem te dolge kače sem se namreč uspela zmotiti kar petkrat) si bom v nadaljevanju izposodila kar termin »Woojevci«, ki je svoj ognjeni krst videl že na spletni strani Impro lige. Uživali smo v kratkem melodičnem prepevanju Vse najboljše s spremljajočim rap vložkom, ki je na čase precej spominjal na nek že poznan raperski hit nekih določenih eminentnih članov Impro lige. Woo, ti modeli! KUA Vintage so na oder dostavili smetnjak za embalažo, pred njega pa so postavili orumenele slike. Njihov moto: »Nekaterim stvarem je treba dati drugo priložnost«.

 

Ogrevalna disciplina

V ogrevalni disciplini smo spremljali maličenje slovenskega jezika za potrebe ritmične sheme, nahajali pa smo se na letalu. Najboljša rima: turbulenca – asistenca.

 

Šizoneki (Šizointervju)

KUA Vintage so nam predstavili shizofrenika na razgovoru za službo peka na čezoceanki. Nesrečni intervjuvanec pa je nihal med ponosom, igrivostjo in krivdo. Kritizirati moram precej neenakomerno menjanje igralcev in prikaz igrivosti, ki je na točke mejila na infantilnost. Zdi se mi, da bi bilo kako bolj diskretno prikazovanje prej omenjenega občutja precej dobrodošlo, čeprav smo se tudi temu kar nasmejali.

Woojevci so nastopili v vlogi intervjuvanca za delo prodajalca v zabaviščnem parku. Ta je nihal med zagrenjenostjo, divo (ali divanom, kot smo mislili najprej) in neotesanostjo. Zagrenjenost je kmalu prešla v sarkazem, potem pa domala v otročjost. Neotesanost je romala v vulgarne vode, div pa si ne moremo privoščiti kritizirati. Pohvaliti moram to, da so bile menjave precej enakomerne, ter da je vsak nastopajoči dobil približno enako količino odrskega časa.

2:1 za Woojevce

 

Stoli

Woojevce smo spremljali v Triglavskem narodnem parku. Poučili smo se o nuji poznavanja naravoslovja za uspešno kariero literarnega komparativista, ponovno potrjevali, da nad 2000 metri ni greha in se bali visokokalorične jote. Ustvarila se je še alternativa Martinovi goski – gams. Doletela pa nas je tudi čast spremljanja zagovora sveže diplomirane etnologinje kulture, ki se je ubadala z volno. Za končni finale smo končno našli manjkajoče sedmo jezero, ki smo ga iskali skozi celoten prizor. V srčiki vsega tega dogajanja pa se je seveda nahajala še ljubezenska zgodba, ki se je zaključila s poljubom. Rahlo kaotično in na čase konfuzno, vendar vseeno gledljivo.

KUA Vintage so se ubadali s hišnimi ljubljenčki. Izvedeli smo vse o izgubljeni perzijski muci Mikici in skopušni materi, ki je svojim potomcem zapustila le kanarčka. Doletela sta nas tudi balkanski patos in pravcata južnjaška vročekrvnost, ki je lepo padla v kontrast z izraženo željo – korenjak si je zaželel nekaj mehkega, na koncu pa ga je zadovoljil kar pudelj. Doživeli smo tudi napad joka, občinstvo pa je kasneje doživelo napad smeha, ko smo bili priča pravemu pridigarskemu nastopu: »Mi vsi smo ljubljenčki od boga!« Precejšen nabor raznolikih prizorov, pohvale grejo energiji, ki je bila vložena (predvsem) v pridigarski prizor, kritika pa edino na poceni trike z balkansko govorico.

3:0 za KUA Vintage

 

Rodbina

KUA Vintage so živeli po življenjski filozofiji Herbalifa, pred obiskovalcem so skrivali, da so enkrat ubili enega poštarja, en član družine pa je oponašal Andreja Šifrerja. Disciplina je bila polna precej zabavnih in pretanjenih namigov na življenjsko filozofijo – »to ni piramida«, »changeyourmindset, changeyourlife«. Šifrer je bil žal precej slabo izveden in tako smo imeli čast večkrat poslušati frazo »za prijatelje si je treba čas vzet«. Problematično pa je bilo tudi to, da je bil fokus večino časa usmerjen v osebo, ki je sicer čisto korektno namigovala na družinsko skrivnost, je pa nase pritegnila toliko pozornosti, da se jo je nesrečno celo zamenjalo za »imitatorja« (na tej točki bi rada opozorila na dejstvo, da bi se Makarovičeva zgrozila ob tej upodobitvi »sebe«).

Woojevci so živeli po filozofiji: Hofer je gut, Lidl pa ni, pred obiskovalko so skrivali to, da ne plačujejo RTV-ja, oponašalo pa se je Angelo Merkel. Precej simpatično namigovanje na Hofer, precej vsiljeno namigovanje na Merklovo in krasno izogibanje gledanja nacionalke (to sicer nima ravno veze s plačevanjem RTV prispevka, ki je vezan na lastništvo TV sprejemnika, samo vseeno: točke za trud). Kritizirati moram pretirano infantilnost obiskovalke, ki je na eni točki dejansko urinirala po stolu, to pa je tudi to.

1:2 za KUA Vintage

 

Izziv 1: Dinamičen nemi prizor. Passion, intriga, passion!

KUA Vintage so si izbrali odnos – dva zakonca. Spremljali smo precej teatralen prizor, kar naj bi načeloma ugajalo sodnikom, vendar smo kar hitro izgubili rdečo nit. Žena je še nekako držala zgodbo, medtem ko je moški lik v glavnem izvajal teatralnost zavoljo teatralnosti. Dinamičnemu duetu se je pridružil še ljubimec, kar je še imelo smisel. Potem pa se je pridružil še ljubimec iz ozadja, ki se je potem z ženo onegavil in bil hkrati kulisa pretepu, ki se je odvijal med možem in ljubimcem. Nekje na obrobju odra in v zadnjih parih sekundah se je prizoru hotel pridružiti še četrti akter, ampak si je kmalu premislil. Na koncu je mož slavil zmago. Kaotično in konfuzno. V vednost: manj je več.

Woojevci so se odločili za znanega športnika – Jolando Čeplak. Če ste si kdaj ogledali posnetek Jurija Zrneca na Viktorjih, ko upodablja zloglasen boj med Jolando Čeplak in Mario Mutolo, ste nekako videli tudi ta prizor (odstraniti morate seveda zvok in dodati še dva trenerja). Z banano na čelu. Malo inovativnosti bi bilo precej dobrodošle.

2:1 za KUA Vintage

 

Izziv 2: V prizoru mora en umret! Potem prebere svoj zadnji stavek, ki ga določi občinstvo.

No, pa smo prišli do dela tekme, kjer so imela naša ušesa dvakrat čast zaslišati prekrasen in odrešilen zvok hupe.

V prizoru ekipe KUA Vintage smo spremljali dogajanje na maturancu in prijateljsko druženje med dvema kolegicama, ki bosta svoje novo prijateljstvo kronali z izletom na Metelkovo. Bam, troblja. Nadaljevanje prizora ni bilo kaj precej boljše, saj smo zdaj spremljali dva z Breezerjem opijanjena dijaka in ropanje trupla – »On je kupu čike za dons«. Poslednje besede: »Takšna okna imel bom tudi jaz.« Prijetna nostalgija za starimi dijaškimi časi, drugače pa ne ravno vrhunsko.

Woojevci so si izbrali bolezen – ebolo. Najprej smo spremljali pacientko z ebolo in družino, ki jo je prišla obiskat. Očka je pacientki napisal pesem: »e-bo-la, ta-na-na-na-na«. Bam, troblja. Žal nisem ravno seznanjena z uporabo troblje dvakrat v isti disciplini, samo če bi obstajala ta opcija, bi jo definitivno izkoristila še v nadaljevanju. Zakaj? Potem smo spremljali navijačice, ki so vadile svojo formacijo in skandirale: E-B-O-L-A. Na koncu je seveda nekdo umrl: »Kar sem hotu rečt, je…«

2:1 za KUA Vintage

 

V skupnem seštevku: 10:5 za KUA Vintage

Zaključne opazke? Te tekme ne bi ravno obkladala s presežniki, je bila pa vseeno precej gledljiva. Za zdaj pa velja le to: očitno je bila KUA Vintage dodeljena nova (oziroma prva) priložnost. Upam, da jo bojo do potankosti izkoristili v drugem krogu.

 

Klik na fotko za pot do fotoalbuma na naši Facebook strani.