Vse najboljše, Lastniki humorja!

18. 05. 2015 | Ema Karo
(recikliran naslov, povzet po prejšnjih reportažah)

Gradniki sobotnega impro mozaika:

Moderatorka: Sara Šoukal

Glasbenik: Jošt Cafuta Maček

Tehnik: David Andrej Francky

Sodniški ekscelenci: Marina Vrbavac, Anja Bizjak

Vse najboljše! v postavi: Urša Strehar Benčina, Miha Zabret, Tim Kern, Eva Nanut, Nina Sojar Košorok

Lastniki humorja v postavi: Luka Korenčič, Igor Bračič, Jaka Šubic, Peter Šanovič + legenda komedije: Miha Brajnik

Posebni gost: torta

 

V soboto, 9. 5. 2015, je impro publika zamenjala domače okolje Španskih borcev in migrirala v rahlo bolj severne konce[1], v (tudi kar domačen) SiTi teater. Priložnost? Druga povratna tekma polfinala med ekipama Vse najboljše! in Lastniki humorja. Na ta prelomni dan je bilo razklano tudi vreme, ki je nihalo med dežjem in soncem, tako da smo bili deležni tudi ščepca simbolizma, kar je kar lep izkupiček za tak svečan dogodek. Razklana pa ni bila moderatorka, ki je svojo vlogo vzela resno in poskrbela, da smo bili dodobra seznanjeni s potekom tekme in posameznih disciplin, kar je bilo precej dobrodošlo potencialnim impro laikom med občinstvom.

 

Intro

Najprej so se nam predstavili Vse najboljše! v neizmerno domišljeni koreografiji s svojo kavbojsko interpretacijo klasične rojstnodnevne pesmi Vse najboljše. Pridružil se jim je še naš impro glasbenik, ki je krasno odigral vlogo navdušenega gledalca. Dokazno gradivo pluje nekje po širnem spletu, Vse najboljše! pa predlagam, da ga izdajo v obliki DVD-ja in ga prodajajo kot obliko plesne vadbe. Garantiram uspeh.

Lastniki humorja so se nam ponovno prikazali kot vodilni na evropskih trgih smeha in nam dali vedeti, da so vir kvalitetnega humorja ter da se hkrati zavedajo svoje družbene odgovornosti. Ko smo že skoraj začeli vleči svoje listnice in čeke iz denarnic, da bi jim prispevali malo svojega težko prigaranega denarja, pa se je na odru prikazal Miha Brajnik na konju, oblečen v kavboja, oponašajoč intro nasprotne ekipe. Njegovo zmoto se je hitro popravilo z udarnimi vrsticami: »Mi nismo Vse najboljše!, mi smo VSI NAJBOLJŠI.«

Publiko je bolj kot domiselna žaljivka Lastnikov humorja navdušila domišljena koreografija ekipe Vse najboljše!

 

Ogrevalna

V ogrevalni disciplini smo spremljali Stop. Gibali smo se v sferah pornografske industrije, spovednic, perjadi, verbalnega nasilja, izuma iztegnjene desnice in verjetno še česa, so pa ti »kratkiči«[2] kar narekovali vzdušje sledečim disciplinam (malo nacizma, malo spovednic, malo verbalnega nasilja, malo golobov), tako da sem jih navrgla že tu.

 

Perspektive

Lastniki humorja so nam prikazali padec kometa, ki je bil izrazito biblično obarvan. Spremljali smo namreč svete tri kralje, njihovega »kamelokonja« ter njihovo posvetovanje o izbiri primernega darila za novorojenega kralja (vse od WC-papirja do vode, ki se jo lahko seveda spremeni v vino, glede na prejemnika darila). Prizor smo spremljali še iz perspektive prvega in tretjega kralja in seveda kamelokonja. Prvi kralj je z nami delil svoj glasbeno obarvan pogled na svet in tako smo se zabavali ob milo zvenečih rimah Luke Korenčiča ter ob odsekanem petju Jake Šubica. Tretji kralj je bil edina bistra glava v deželi motnih umov in tako smo se lahko zabavali ob opazovanju njegovih poneumljenih »sodelavcev«, ki so jahali osla in Betlehem preimenovali v Betlehaha. Kamelokonj nam je zaupal, da je v resnici kamela, skupaj z njim pa smo bili žrtve fizičnega in verbalnega nasilja. Hecen zaključek je prizor doživel v konjevi zaključni izjavi: »Ne me šlatat, saj nisem GPS.«

Vse najboljše! so nam prikazali padec borze. V nevtralnem prizoru smo spremljali drzno žrebanje pri kupovanju delnic, v ozadju pa je ta svečan dogodek budno spremljala še tajnica. Drzen podvig se žal ni končal srečno za uslužbence borze. Bilo je konec borze, pa tudi prvega prizora, kar je lepo ubesedila zaključna vrstica Urše Strehar Benčina: »Vsega je konec.« Najprej smo spremljali prizor iz perspektive neizmerno privlačnega (vsaj za tajnico) in neverjetno sposobnega uslužbenca – ta opis vam lahko nudi že kar lep pregled razvoja prizora, tako da verjetno ni smiselno, da se posvečam posameznim vidikom privlačnosti. Nato smo spremljali prizor iz perspektive »znanilke konca«, ki nas je na koncu počastila z izjavo: »Pizda mater, nesposobneži,« kar je verjetno letelo na tajnico in njeno dvomljivo točnost. Nazadnje pa smo spremljali prizor iz perspektive tajnice in opazovali njeno tragično nevidnost – kava, ki se pojavi kar iz niča – ter njeno žalostno usodo grešnega kozla: »Gospa Hribar, vsega je konec, zaradi vas.«

 

2 : 1 za Lastnike humorja (sodniška za Vse najboljše!)

 

Veriga

Lastniki humorja so začeli z odnosom med izjemno zdolgočasenim faraonom in njegovim pohlevnim sužnjem, ki je v čast svojemu velikemu božanstvu[3] mumificiral svojo družino in mačko, v zahvalo pa mu je faraon ponovno izrazil svojo veliko zdolgočasenost in ga napotil na donkihotovsko poslanstvo – iskanje manj dolgočasne družine. To poslanstvo se je v teku verige kar malo porazgubilo. V naslednjem členu verige smo spremljali sužnja v pogovoru s preprodajalcem Ukrajink in ciganov. Imel je naglas, ki se ga ni dalo ravno umestiti, zabavali pa smo se tudi v hecni zmedi okoli različnega pomena besede »krokodil«: krokodil – žival in krokodil – droga. Malo prisiljen preskok iz faraonskega sveta v rahlo modernejšo dobo, ki nas je malo zmedel, še posebej zato ker smo potem prispeli do tretjega člena v verigi, ki se je ukvarjal s transportom Ukrajink in ciganov. V zadnjem členu smo spremljali dostavo ciganov na faraonski dvor, izvedeli pa smo, da faraon za svojo delovno silo navadno koristi Žide (zaradi njihovih dobrih delovnih navad). Dostavljavec je izrazil željo po nakupu faraonovega morja, le-ta je izrazil svoje ne-dolgočasje nad njim, za katerega pa se je hitro izkazalo, da je prehodnega značaja: »Pa me je vseeno dolgočasil.«

Vse najboljše! so začeli z odnosom med oskrbnikom živali in obiskovalcem (ter seveda gorilo – živalski vrt pač ne more biti brez živali). Oskrbnik se nam je s svojimi navodili zdel rahlo sumljiv, naša sumničenja pa so se izkazala za upravičena v drugem delu verige, ko se je prej omenjeni obiskovalec znašel na psihiatriji brez noge (pa še kakega uda povrhu). Njegovi zgodbi o napadu krokodila in gorile žal ni verjel nihče in tako so ga strpali v prisilni jopič. Naslednji člen se je osredotočil na precej razburljivo razpravo med psihiatrinjo in obiskovalčevo mamo odvetnico, ki se je bala za ugled družine. Zadnji člen se je osredotočil na temačno preteklost oskrbnika živali in na najdene človeške (»Živalske so!«) kosti, zgodba pa je imela srečni konec, saj je na koncu mama posvojila oskrbnika živali. Nagrada za najbolj prisrčno žival te tekme gre izjemno simpatični gorili, ki jo je upodobila Eva Nanut.

 

2 : 1 za Vse najboljše! (sodniška za Vse najboljše!)

 

Sanje

Vse najboljše! so nam poskušali odgovoriti na vprašanje, ali se splača jemati drogo. Sanjačica se je znašla v precepu med svojo liberalno varuško s košarico (precej sumljivih) piškotov in svojo avtoritativno mamo, vpletlo pa se je tudi sodišče. Vrhunec je prizor dosegel v krasni glasbeni točki z refrenom: »Splača se jemati droge, čeprav so boge.« Drugih verzov si žal nisem zapisala, ker sem svojo pozornost raje posvečala prizoru. Posipam se s pepelom. Moram pa reči, da vam je to lahko dobra lekcija za prihodnjič. Pojdite na tekmo, da ne boste potem obžalovali te svoje nevednosti. Pohvale Timu Kernu in ostalim prepevajočim. Na koncu sanj je potem še sledilo opozorilo ministrstva za zdravje, ki ga je seveda izustil najbolj medicinsko usmerjen član ekipe Vse najboljše! – Miha Zabret.  Spodobi se in pravično je.

 

Lastniki humorja so nam poskušali odgovoriti na vprašanje, kdaj zares odrasteš. Spremljali smo mozaik impresij iz otroštva, v katerega se je že tihotapila grozovita puberteta s svojimi odločnimi sramnimi dlakami. Omehčali smo se ob pojavi papige Luke iz otroštva, potočili solzico ob umrlem psičku Midu in se zgrozili ob kljuvanju pasjega trupelca s strani prej omenjene papige. Obregnili smo se tudi ob povezavo odraslosti s prvim požirkom alkohola. Brez poveličevanja uspešnejšega brata in vzbujanja krivde zaradi brezposelnosti in nezrelosti s strani staršev seveda ni šlo. Šlo pa ni niti brez manjšega namigovanja na odraščanje (pa tudi rast nečesa, če veste, kaj mislim) v zakristiji. Nauk se nam je prikazal v sledeči izjavi križanega Jezusa: »Če si prbit, je 33 čist kul.«[4] Prizor se je zaključil z bibličnim obžalovanjem: »Zakaj si me zapustil?« Zanimiva mešanica grotesknega in zabavnega, ki pa nikakor ni bila kos prej omenjenemu glasbenemu spektaklu, ki so ga izvedli Vse najboljše!

 

3 točke za Vse najboljše!

 

Sodniški izziv

Sodniki so od publike želeli leto, dan ali datum, ta pa naj vpliva na prizor. Vse najboljše! so si pobrali nek določen datum, Lastniki humorja pa so si zaželeli tri različna obdobja in nek kraj v Ljubljani, da bi lahko poustvarili neko verzijo Ljubljanskih zgodb.

 

Vse najboljše! so nam uprizorili dogajanje 8. marca 1976. Spremljali smo tri mlade pionirčke, ki so kupovali rožice za materinski dan. Seznanili smo se z alternativno uporabo Titovih podobic (kot valuta) in razneženi poslušali recitacijo pesmice za materinski dan. Ob odkritju prodajalkine nenaklonjenosti Titu smo doživeli silen preobrat in jezo nad izdajalsko in nedržavotvorno krivovernico, kateri se je potem zrecitiralo sovražno pesem. Pohvale posvečanju podrobnostim in spretno narejenemu preobratu v vzdušju prizora.

 

Lastniki humorja so nam prikazali Pivovarno Union danes, leta 1863 (za vse nepoučene: leto pred ustanovitvijo), 1991 (med desetimi dnevi vojne) in leta 2040. V sedanjosti smo spremljali precej prazno Pivnico Union, ki je imela le občasne obiskovalce, ki so pivnico v glavnem koristili za obisk stranišča. Leta 1863 smo spremljali bodočega lastnika Pivovarne Union, ki je zrisal prvi zemljevid slovenskih dežel, s svojim bratom pa se je namenil kupiti parcelo. Opazil je, da so ljudje pod lipo (precej po meščansko) pili pivo, tako da se je odločil slediti novim trendom in smernicam. Dvojec je na koncu odkril izvir, ki je bil sicer rahlo bolj podoben greznici, ampak, hej, za pivo bo dobro. Zabavna šala na račun Pivovarne Union[5]. Leta 1991 smo spremljali pijano prenašanje municije in se bali granat, opazovali smo hrvaško začudenost nad Janezi, hkrati pa tudi slovensko nestrpnost do svojih nekdanjih sodržavljanov: »Po slovensk govorte, pedri iz Tivolija.« Leta 2040 smo se znašli v mračni prihodnosti, v kateri so bile vse pločevinke piva polne radioaktivnega pepela, ljudje so hodili[6] po svetu brez udov, svetu pa je kraljeval kanibalizem. Seznanili smo se s postopkom varjenja piva iz človeških ostankov, na koncu pa ugotovili, da je bilo to vse samo ena velika laž: »A sta spet enga nafukala, da je konc sveta?« Pohvale predvsem zadnjemu prizoru, ki me je nasmejal s preobratom na koncu[7].

 

3 točke za Lastnike humorja

 

Ekipni izziv

 

Tokratni ekipni izziv je prispevala ekipa Freš. Od improvizatorjev je zahteval, da pokažejo odnos med posadko nekega določenega prevoznega sredstva. Prevozno sredstvo je seveda določilo občinstvo.

 

Lastniki humorja so se znašli na najbolj elitnem tanku (5 nadstropij, več topov, soba za klavir), kar ga je imela za ponuditi očetnjava. Posadka se je o potencialni napovedi vojne odločala v sobi za odločanje (še ena krasna lastnost najbolj elitnega tanka med najbolj elitnimi). Po malo premišljevanja se je član posadke usedel na izstrelek z veličastnim vzklikom: »Za Janeza!« S tem enim izstrelkom se je vojna tudi kar hitro zaključila: »En torpedo je dost, saj smo Slovenija.«

 

Vse najboljše! so odigrali posadko na gasilskem avtomobilu, ki ni bil samo požarno varen, ampak tudi lep, pa tudi punčica načelnikovega očesa. Njegovo lepoto si je drznil iznakaziti golob. Ugotovili smo, da načelnik izvaja nasilje nad svojo posadko in tisti malo bolj zverzirani v impro disciplinah smo res upali, da bo načelniku ime Slavko.  Načelnik se je končno prikazal na prizorišču in se zares izkazal za nasilneža, ki kar urno vihti pas. Pretepanje se je hitro prekinilo, ko je prišel klic, da je v lokalni cerkvi požar, načelnik je pokazal svoje prave strahopetne barve, posadki pa je skupaj uspelo premagati plamene. V zaključku prizora je načelnik žrtvi ponudil gasilski koledar, ostala člana posadke pa sta dobila dovoljenje, da lahko zdaj onadva pretepata načelnika s pasom.

 

2 : 1 za Lastnike humorja (sodniška za Lastnike humorja)

 

Tekma se je zaključila z rezultatom 8 : 7, ki je kar stalnica, kar se tiče Lastnikov humorja, saj se jih ta rezultat kar trdno drži, je bil pa to izkupiček dokaj uravnotežene tekme, ki je nudila kar nekaj presežkov, pa tudi kakšen občasen kiks, zaradi katerega se je potem še bolj cenilo tisto, kar je izstopalo v pozitivnem smislu. Kar se mene tiče, bi  lahko zmagala katerakoli od obeh ekip. Moram reči, da se že precej veselim finalnega obračuna, po tej razburljivi sezoni pa si upam trditi, da z mano delite to navdušenje.

 

Na svidenje na finalu!

_MG_1605

Klik na fotko za pot do fotoalbuma na naši Facebook strani.

 

[1] Orientacija mi ne gre, morda se motim, ampak ste se lahko vsaj zabavali ob moji geografski nepoučenosti.

[2] Izraz sem ukradla Gledališču Iglu, ker mi je bil tako všečen, gre pa za krajše prizore.

[3] Faraoni so pač božanstva, to je pomembno vedeti.

[4] Ta izjava deluje tudi, če jemljemo besedo »prbit« kot slengovsko zaznamovano besedo, ki pomeni »pijan«. Vsaj meni se zdi tako.

[5] Pijem Laško, ščijem Union. Nekaj takega bi lahko skandirali v tem duhu lokalne navezanosti na pivo.

[6] Ja, zanalašč sem pustila »hodili«.

[7] Navdušujem se nad preobrati, pač.