LIPA – Ljubljanski Impro PokAl

17. 11. 2014 | Nika Stroligo

Ta četrtek se je ljubljanska impro karavana ustavila v Alterju, baru ob Ljubljanici, kjer dobiš za pit, če si lačen za jest, mimogrede pa se zabavaš še na Ljubljanskem Impro PokAlu.

Gre za tekmo, kjer se ekipe borijo za naslov ljubljanskih pokalnih impro prvakov, ki jih za nagrado čaka derbi vseh derbijev – tekma za naslov slovenskih pokalnih zmagovalcev z Mariborčani.

Ker je v Ljubljani očitno vedno manj junakov, ki si upajo v Maribor, sta bili letos dovolj junaški samo dve ekipi. Na eni strani ekipa Kaki v sestavi Dušan Tomič, Barbara Ribnikar in Gašper Fele – Žorž, na drugi pa zvezde ljubljanskega pokala, serijski zmagovalci: Jan Hrušovar, Igor Bračič in Luka Korenčič pod imenom Kush and Push. V vlogi moderatorja večera – Rok Bohinc.

 

Ogrevanje publike, ogrevanje tekmovalcev

Najprej gledalci, ki smo s spreminjanjem intenzivnosti ploskanja poskušali slediti kriljenju Rokove roke, za nami še improvizatorji s predstavitvijo najbolj nesposobnega telesnega stražarja (na invalidskem vozičku), logopeda (z govorno napako in tolčenjem čiste Primorščine), maskote (»pridite otroci, se bomo skupaj igrali …«) in umetnika (dobra merica vsesplošnega fušanja).

 

Stavki iz klobuka – Kush and Push

Tekmovalni del smo tokrat začeli na otroškem igrišču. Jan kot poosebljena netalentiranost mladega košarkarja, Igor kot z višino obremenjeni ravnatelj in Luka kot učiteljica športne vzgoje. Oziroma učitelj. Oziroma oboje. Baje je bila za zmedo v spolu kriva njena/njegova nova frizura. Ob metanju žoge na koš jim je dokaj spretno uspelo vmešati stavke, kot naprimer: »O, poglej, otrok! Jebenti je lep vreme. Ne, ne, nisem je narobe dostavu!« in za konec še glasen vzklik: »Poglej te feltne!«

 

Trikotnik – Kaki

Kakiji so nam na treh stranicah trikotnika predstavili tri različne odnose. Dobili smo vpogled v življenje in strahove čarovnika, ki mu nikakor ne uspe iz zajcev narediti grenivke in se zato odloči, da bo raje izvajal trike z noži (kar se izkaže za začetek tragičnega konca življenja njegove tajnice). Izvedeli smo, zakaj urejenost policaja v buddy-buddy-cop filmu privede do različnih travmatičnih izkušenj in dobili nekaj nasvetov, kako lahko nedolžno spotikanje preraste v strast in poželenje. Na trenutke se je zdelo, da so improvizatorji malce brez idej, kar pa verjetno sploh ni bil njihov največji problem. Ta je bil namreč, katera stran je leva in katera desna, in tako smo videli kar nekaj »karambolov«, preden so se uspeli uskladiti.

 

Tokrat je bilo ocenjevanje samo na ramenih publike, ne tudi strogega sodniškega očesa, in prva točka je povsem zasluženo pripadla Kush and Push, ki so bili do takrat zaradi lažje izgovarjave že preimenovani v Kuškuš.

 

Romantičen zmenek – Kuškuš

Srečnico iz publike  so fantje odpeljali na romantičen zmenek v živalski vrt. Oziroma jo je tja odpeljala ena shizofrena oseba. Njenemu partnerju v publiki smo zaradi morebitnih neprimernih scen zastrli pogled na oder in osvajanje se je lahko začelo. Če te na zmenek odpelje nekdo, ki je na trenutke samotarski, naslednji moment se obnaša kot nikoli odrasel otrok v moškem telesu in za piko na i še kot nekdo, ki je vzgojen v duhu dunajske šole, je zmenek že vnaprej obsojen na propad. Ko Neja še prizna, da ima v resnici raje punce, in je, zaradi tega ker se ne zna igrati, ozmerjana z »glupo kravo«, kljub poskusom zarok dunajskega fanta nismo spremljali bodoče forever trajajoče zveze. Smo se pa vsem tem scenam vsaj zelo nasmejali.

 

Perspektive – Kaki

Že pred začetkom Kakijeve druge discipline se je zdelo, da je pred njimi težja naloga. Enominutni prizor, v katerem so mali piromančki skurili hlev in še enega izmed njih, so morali nato ponoviti še iz perspektive vsakega izmed igralcev. Dekleta, ki je menilo, da sta oba fanta vanjo na skrivaj zaljubljena, mlajšega izmed fantov, ki je bil v vsakem prizoru na koncu skurjen in je vse to naredil v prepričanju, da je na dobri poti, da »zapeca« punco, in perspektive večjega izmed piromanov, ki sta se mu mlajša dva zdela malo »debilna«, on pa je bil velik frajer.

 

Spet so točko pobrali Kuškuš, tudi tokrat povsem zasluženo.

 

Poezija – Kuškuš

Pred zadnjima disciplinam se gledalci še nismo zavedali, da se nam obetata kar dva vrhunca večera. Prvemu smo bili priča v izjemno zabavni disciplini, v kateri so nam fantje pripravili večer ribiške poezije (primerna tema, glede na to da smo se nahajali ob reki …).

 

Vidim te kako huda  hodiš po cesti – RIBA,

Nimaš nobene napake, manjka ti – HIBA …

 

… je začel najprej mladi pesniški talent Jan. Slišali smo tudi kratko pesem štajerskega pesnika Igorja, potem pa omenjeni prvi vrhunec večera, legenda ribiške poezije Luka ob spremljavi kitare. V svoji moderni  poeziji nas je popeljal v hladen meglen novembrski večer, kjer kljub metanju trnka notr-ven, notr-ven ribe ne primejo. Stopnjevanje glasbe in gorečnosti pesnika je svoj vrh in konec doseglo z vzklikom: »Z drevesa je padla hruška!« Če se vam to zdi popolnoma nesmiselno, potem vam moram povedati, da nimate nobenega občutka za vrhunsko moderno (ribiško) poezijo!

 

3 minute s Petrom– Kaki

Priznam, da sem bila sama kar precej prepričana, da bodo tudi v zadnji disciplini točko gladko odnesli Kuškuševci, vendar se je v vse skupaj povsem naključno vmešal Peter (po mojem mnenju zvezda večera). Prvi od igralcev je od publike dobil določen prostor, tokrat šotor na travniku, poklic čevljarja in morilsko orožje palični mešalnik. To je moral potem pokazati drugemu igralcu, ki je bil med zbiranjem predlogov v drugem prostoru, drugi igralec tretjemu, zadnji igralec, oziroma v našem primeru je bila to igralka, pa je moral vse skupaj predstaviti nekomu iz občinstva. Torej, že prej omenjenemu, Petru (če boš kdaj v življenju tole bral, ne mi zamerit, bilo je super zabavno). Kot zadnji, torej, ki mu je Barbara s pantomimo prikazovala prostor, poklic in morilsko orožje, je nepremično stal na odru in jo gledal, potem pa vsake toliko časa na glas spregovoril: »A to mi kaže prostor zdej? Ja, ja OK … A razmišljaš, kaj bi mi še pokazala? Sej štekam!« Vse to je zelo zabavalo občinstvo in tudi vse igralce. Toliko, da smo točko z navdušenim ploskanjem podarili ekipi Kaki in Petru in celo disciplino preimenovali v »3 minute s Petrom«.

 

Na koncu je sledila slovesna razglasitev zmagovalcev. Zmago so slavili Kush and Push, s čimer so si zagotovili z »lokalpatriotskimi« čustvi  nabit finale pokala v Mariboru in namesto dejanskega pokala SDS-Šenčur-kuli.  Čestitke novim ljubljanskim prvakom, fso srečo f totem Mariboru!

 

_MG_0887

Klik na fotko za pot do fotoalbuma na naši Facebook strani.