Čuj, te pa pejdi na toti impro.
Glasba: Jošt Cafuta Maček
Moderator: Jan Hrušovar
Tehnika: Luka Seliškar
Gostoljubje: Klub Gromka
Časti: ŠOU
Akterji: Fakulteta za matematiko in fiziko, Zdravje (Medicinska in Zdravstvena fakulteta), Filozofska fakulteta, Fakulteta za arhitekturo
- FMF: Tim Kern, Olivija Grafenauer
- Zdravje: Maja Trampuš, Jan Rozman
- FF: Maruša Pangeršič, Jošt Jesenovec
- FA: Eva Pavlič, Dan Mrevlje
1. 3. 2015, na dan mučenikov[1], smo se zbrali na Metelkovi. Na dogodku, kjer študent študentu jamo koplje, kjer je vsaka fakulteta zase in kjer bratomorno klanje dobi nove razsežnosti[2]. Zdaj pa tragičnost, ki je edina primerna taki stopnji tekmovanja, na stran, pa resnost na plano. Spremljali smo tekmovanje med štirimi dvojicami improvizatorjev. Te dvojice se je za vsako disciplino kombiniralo rahlo drugače, vsak prizor pa si je potem zaslužil oceno od 6 do 10 (smo pa vendarle na medfakultetnem). Vsaka dvojica si je imela čast in priložnost izmisliti še pravila za svoj lasten solo prizor, med prizori pa nas je spretno krmaril moderator, eden in edini: Jan Hrušovar. To pa je tudi vse o tehnikalijah, pa hkrati tudi skrajni čas, da se preusmerim na samo prvenstvo.
Veriga: Zdravje + FMF
V začetnem prizoru smo spremljali dve sodelavki klavki (klavnica je bil pač predlog, ki se je sam od sebe pojavljal že od začetka večera, oziroma nam ga je ponujalo že občinstvo), Mojco in Vanjo. Vanja nam je bila rahlo sumljiva, saj je na trenutke izpadlo, kot da svoje klavske sposobnosti vadi tudi izven varnega zavetja klavnice. No, meni je bila rahlo sumljiva, če povem po pravici, sem bila pa vseeno precej navdušena nad samo “motenostjo” tega lika (»A si bolna?« -»Ne, taka pač sem.«)
V drugem prizoru smo spremljali dialog med točajem in Mojco. Precej očitno smo se nahajali na štajerskem in smo temu primerno tudi dialektno besedičili. Izkazalo se je, da ima točaj prijatelja, ki se ukvarja z »adventure travel«, kar bi lahko bila rešitev za čustveno razrvano Mojco. Prej omenjeni dialekt je tudi začel neko sledečo rdečo nit prvenstva, o kateri bomo govorili kasneje.
V tretjem prizoru smo ponovno imeli čast ugledati štajerski naglas, ki se je uporabljal in zlorabljal v dialogu med prej omenjenim natakarjem in njegovim bratrancem, ki organizira ta (tudi že) prej omenjeni »adventure travel«.
V zadnjem prizoru smo spremljali Vanjo in bratranca na poti na skrivno avanturo, katere potek nam je bil seveda izdan v manjšem jezikovnem lapsusu. Ups! Na koncu smo si prepevali stare štajerske pesmi, moderator pa je s sklonjeno glavo obupaval nad svojo usodo.
9
Solo prizor – 10 stavkov iz klobuka (stavki, ki se pogosto slišijo na FF): FF
Najprej vam tukaj ponujam stavke, da si boste lahko predstavljali, kakšen je splošen konsenz o FF-ju. Za pripadajoče opombe se vam že vnaprej opravičujem; ne morem iz svoje filozofskofakultetne kože.
- Univerzitetni diplomirani bohemist.
- A ni sociologija na FDV-ju?
- Tam zadi je zastonj pica.
- Kako si?
- Krimič je v parku!
- Kje je R1B?[3]
- A se že izpisujete?[4]
- Madona, so težka vrata!
- Še enega dilerja so počli!
- Ti si ziher v pevskem zboru.
Tem stavkom lahko pridam še predlog, ki je bil podan: Pingpong klub Velenje. Spremljali smo dva igralca pingponga, ki sta se znašla v izjemno tekmovalno-sabotažnem vzdušju, saj se je bližalo veliko prvenstvo, na katerega se lahko uvrsti le eden izmed igralcev. Na koncu smo ugotovili, da gre tu za enega igralca vsakega spola in se zahvaljevali kvotam. Vmes smo se ponovno spogledovali s štajerščino, moderator pa se je ponovno spogledoval s tlemi. Štajercem v občinstvu se na tej točki Impro liga opravičuje. Simpatičen prizor, luštkan obrat na koncu, edino malo manj štajerščine bi godilo našim ušesom (je bila pa v tem prizoru vsaj upravičena).
9
Rodbina: FA + FF
Ugibalo se je Herbalajf[5] (filozofija), skladiščenje Tupperwara (skrivnost), jelena. Spremljali smo očeta Rudija, njegovo ženo in njegovega starega očeta. Oče Rudi je prizor začel s spretnim mešanjem šejka, le-to pa je žal ličilo na malo bolj sporno in hecno početje. Pokvarjeni so naši umi. Samo smo vsaj pošteni pa to delimo z vami. Stari oče je bil karakter zase – zagrenjen upokojeni arhitekt s kadilsko razvado. Najbolj ga ponazarjajo sledeče besede, ki jih je izustil: »Boli me kurac, kdo si ti!« Za vrhunec discipline pa tako ali tako štejem krasno ubesedeno razlago predlogov iz ust Eve Pavlič: »Shrambageddon« in »Bicepsi so lajf«.
8
Solo prizor – Usta na usta: Zdravje
Vsaka prava gledališka predstava ima vsaj eno menjavo oblačil in Impro liga tu ni izjema. Improvizatorja sta se po krajši odsotnosti na oder vrnila v zamenjanih oblačilih. Odločila sta se, da bosta odigrala neko različico discipline Usta na usta. Pobralo se je predlog: stereotip o zdravnikih (»Zdravniki imajo nižjo življenjsko dobo kot pričakovano.«), nahajali pa smo se v gojilnici komarjev. Čutili smo komarje na svoji koži ter spremljali njihovo parjenje. Počutili smo se rahlo voajersko in prizor nagradili z visoko oceno.
10
Kvadrat: FMF + FF
V kvadratu smo spremljali globoke in pristne pogovore med duhom in njegovo žrtvijo, znašli smo se na hrvaški carini, ki je očitno tudi krasna lokacija za fotografiranje in oderuške fotografe[6]. Spogledovali smo se še s turškimi vpadi in turškim đibrišem ter odkrivali zakonske zdrahe dveh plastičnih kirurgov. Vrhunec? Izjava: »Tako grob si do mene. Kot da sem liposukcija.«
10
Solo izziv: FA
Tudi arhitekti so se odločili, da se bodo v svojem prizoru poigrali s stereotipi (»Nimajo cajta za prijatelje.«), od občinstva pa so si zaželeli tudi nek projekt (»Iskat mora na avtomat listek za parking.«). Spremljali smo precej disfunkcionalno razmerje med mladim arhitektom in njegovo zapostavljeno punco Manco. Manca je na koncu sprejela edino pametno odločitev in zapustila svojega fanta zaradi difovca, mladi arhitekt pa je obstal z lisicami na avtu in je šel na koncu iskat še en parkirni listek.
8
In živeli so srečno … : FA + Zdravje
Najprej nam je glasbenik postregel z domnevno pravljico o izvoru reke Hubelj[7], na kar se je občinstvo ogorčeno odzvalo. Komparativisti pač nimajo drugega dela kot kritizirati napačno poimenovanje literarnih zvrsti. Saj ni tako, da bi imeli kake službe[8]. Osebje Impro lige se je izkazalo še v opisu pravljice, ki je bila na koncu celo izbrana. Pravljica o gospe kozi, njenemu potomstvu in brukami z volkom. Spoznali smo mamo in njenega najmlajšega sina, ki je želel iti na počitnice k Danijeli, za katero sicer ve, da je krava (živali ali pa kaj drugega, presodite sami), ter kravo Danijelo in njenega očeta. Odkrili smo tudi poimenovanje za potencialni produkt take nesvete zveze – kozlokravič. Na koncu smo se veselili ob zvezi bika in krave. »Let’s keep it in the family,« so porekli.
10
Solo prizor: FMF
Tudi FMF-jevca sta se odločila, da bosta od občinstva pobrala stereotipe. Ampak! Pozor! Tri! Za vsakega! Zedinili smo se na:
- MAT: Ne znajo računat. Matematika ni znanost, ampak orodje. Mal je k matrica.
- FIZ: Dajmo vse zaokrožit. Važen je postopek. Zanemarijo zračni upor.
Na tej točki moram priznati, da sem se izjemno borila sama s sabo, da ne bi na ves glas zaklicala: »Sile na klancu!« Olivija in Tim sta si iz občinstva izposodila še dva osebka, ki sta imela kasneje vlogo lutkarjev. V čustveno nabitem dialog-dvoboju, ki se je najprej začel na precej romantični noti, smo uživali v krasnih izrekih:
- »Telo je samo orodje za dušo!« – »To si pa lepo zaokrožila.«
- »Bog ni zanemaril zračnega upora, ko je delal tebe!« (A štekate? Aerodinamična!)
Priča smo bili še množenju pištol od ene, preko dveh, do končno treh z elementom matrice. Luštkan kaos!
9
Po napetem boju, ne, mesarskem klanju, in neverjetni količini naglasov (vmes je prišel še kozji; poleg štajerskega in turškega), je prišel čas za kronanje zmagovalcev. Izkazalo se je, da FA res nimajo prijateljev, saj so pristali na zadnjem mestu (čeprav so bili izjemno simpatični). Tretje mesto je pripadlo FF-ju, samo njim tako ali tako številke niso važne. Drugo mesto si je prislužila FMF – ta dvojkica definitivno nosi en prav poseben pomen v matematiki, samo ga žal ne vem. Zmaga pa je pripadla Zdravju. Pravi zmagovalec je bilo seveda občinstvo, ki se je uro in pol zabavalo v krasnem in sproščenem vzdušju.
[1] Tudi ta prekrasen praznik mora biti obeležen. Če že ne s skladovnicami cvetja, pa naj bo zahvala moškemu spolu prisotna vsaj v tej reportaži. Hvala vam, ker ste, moški.
[2] Kaj pa drugega kot tole: https://www.youtube.com/watch?v=GD3VsesSBsw
[3] Roko dam v ogenj, da je tu šlo za predlog pristnega FF-študenta.
[4] Še ena zabavna anekdotica s FF-ja: ko sem delovala kot tutorka, je bilo prvo vprašanje, ki sem ga dobila na e-mail: »Kako se lahko izpišem?«
[5] Ne premorem absolutno nobenega spoštovanja do te znamke, zato jo z veseljem tako besedno izmaličim.
[6] Douglas Adams tarna o grdoti letališč, meni pa se zdi, da je na mestu, da se posvetimo grdoti obmejnih postaj.
[7] Brezsramno kopirana legenda, pa fora prihaja iz tekme v Wajdušni. Morali bi biti tam. Ena od legend o imenu pravi takole: ker v dolini ni bilo vode, so ljudje trpeli veliko pomanjkanje. Domačini so se velikanu zasmilili. Rad bi jim pomagal, a ni vedel, kako. Prikazale so se dobre vile in mu rekle: “Velikan! Imaš dobro srce, ker hočeš pomagati ubogim ljudem. Pod skalami je zakopan izvir, le izkopati ga moraš. Pa vso srečo!” Velikan je začel kopati in valiti skale. Od napora je ječal: “Hu, hu, hu …” Zaradi hrupa je privabil radovedne palčke, ki so ga začeli spodbujati z: “Belj, belj …” Vse skupaj pa se je slišalo kot hu-belj. Ko je velikan odvalil mogočno skalo, je iz stene bruhnila hladna in deroča reka Hubelj.
[8] Ta šala je na mestu, pa moj akademski naziv me upravičuje do nje. Dipl. lit. komp. (UN), vam na uslugo.