Shawn Kinley o neuspehu, gurujih in ostalem

12. 10. 2015 |

V septembru je našo takrat še sončno alpsko deželico obiskal svetovno znani improvizator Shawn Kinely. Shawn je del gledališča Loose Moose, nekdanji učenec Keitha Johnstona ter odličen učitelj, ki večino leta preživi ob poučevanju improvizacije na različnih koncih sveta. V Slovenijo je prišel na povabilo Gledališča IGLU, s katerim je Shawn odigral tudi predstavo za domače občinstvo, improvizatorji pa smo ga imeli čast spoznati na intenzivni vikend delavnici, kjer smo raziskovali spontanost in se soočali z neuspehom.

Za piko na i se je Žiga Regina usedel s Shawnom na kavo in ga povprašal par stvari.

Foto: Filip Đurić

Foto: Filip Đurić

 

  1. Kako si prišel v stik z improvizacijskim gledališčem?

Posredno sem v stik z improvizacijo prišel prek fizičnega gledališča (performans, ki pripoveduje zgodbo skozi fizično aktivnost in telesa nastopajočih, op.p.). Nastopal sem kot ulični performer in v sedmih ali osmih letih tovrstnega nastopanja razvijal sposobnost komuniciranja z občinstvom. Nato pa mi je pot prekrižalo gledališče Loose Moose (improvizacijsko gledališče v Calgaryju, op.p.), ki se mi je zdelo tako zanimivo, da sem začel redno obiskovati njihove predstave. Med improvizatorji na odru je bilo tudi neko privlačno dekle in vedel sem, da se moram temu gledališču čim prej pridružiti. Ta privlačnost je bila razlog za uraden začetek mojega udejstvovanja v improvizacijskem gledališču in kljub temu, da se med nama ni nič razvilo, z gledališčem Loose Moose sodelujem že 30 let. Začel sem z otroškimi predstavami, ki so bile delno improvizirane, nadaljeval kasneje kot pisec skečev za večerne predstave, sčasoma pa sem začel nastopati tudi v impro predstavah. Moj stil je izviral iz fizičnega gledališča, kar je v predstave in naše delo vneslo nekaj drugačnega. Potem pa sem opazil naokoli hoditi starega gospoda in zazdelo se mi je: »Hej, lahko bi ga začel poslušati.« In to je bil Keith Johnstone.

 

  1. H Keithu se bova še vrnila. Shawn, si improvizacijski igralec pa tudi učitelj. Učil si improvizatorje, poslovneže, medicinsko osebje, psihologe, vojake … Kateri učenci ti predstavljajo največji izziv?

Vsaka skupina ima svoje posebnosti in mi na svoj način predstavlja izziv. Zame je vsekakor koristno, da imam priložnost dva tedna učiti šestletne otroke, nato en teden poslovneže, ki jim postane neprijetno, ko se morajo znebiti kravate, nato psihologe… Na ta način lahko prek različnih učencev, s katerimi delam, raziskujem svoje zmožnosti poučevanja.

Otroški možgani so zelo razposajeni, so odlični improvizatorji, nimajo pa koncentracije za linearno pripovedovanje zgodb. Zelo jasno ti dajo vedeti, če je bila zgodba, ki so jo pravkar slišali, zanič, ne pretvarjajo se, niso politično korektni. Poslovneži se, po drugi strani, težko sprostijo in prepustijo igrivosti, stvari skušajo imeti ves čas pod kontrolo. Težko bi rekel, da obstaja skupina, ki mi predstavlja večji izziv od ostalih, vsaka pa ima svoje zahteve. In ravno prilagajanje tem zahtevam je zame nekako najbolj zanimiv del poučevanja.

 

  1. Si kdaj poučeval politike?

Sem, nekajkrat. Delal sem z nekaterimi župani oziroma z njihovimi ekipami, pred leti sem delal tudi z uslužbenci Združenih Narodov, ki svoje delo izvajajo neposredno z različnimi skupnostmi po svetu. Politiki so sicer precej zaposleni, zato navadno z njimi sodelujem po koncu njihove aktivne politične kariere. Zanimivo vprašanje, zakaj ravno politiki?

 

  1. No, zanima me predvsem tvoj pogled na sodelovanje z njimi. Se morda bojiš, da bi lahko veščine in pridobljeno znanje narobe interpretirali, ga v nekem smislu »zlorabili«…?

Aha, misliš za nadzor množic, boljšo propagando in podobno. Ne, ravno nasprotno. Zdi se mi koristno, saj je delo, ki ga opravljam po eni strani zabavno in zanimivo, hkrati pa pri ljudeh povzroča spremembo v miselnosti, lahko spremeni njihov pogled na svet. Obstaja organizacija »On your feet«, ki impro znanje uspešno uporablja za svetovanje velikim korporacijam kot so Nike, Versace, Apple, idr. Med drugim so razvili program »etične poslovne prakse skozi improvizacijo« in menim, da je nekaj takšnega možno izvajati na vseh področjih našega življenja.

Nekateri ljudje se udeležujejo impro delavnic, ker želijo postati boljši socialni delavci, boljši psihologi in podobno, drugi zgolj zaradi zabave, nečesa novega in ne nazadnje tudi zato, ker vidijo, da gre za zelo zdrav način razmišljanja. Biti pozitiven, pozoren, sprejemati ideje, podpirati »soigralca«, vse to so lastnosti, h katerim naj bi stremeli kot človeška bitja. Prek igre delamo s svojim umom, a se pri tem ne počutimo, kot da dejansko delamo. Zato bi se z veseljem lotil sodelovanja s čim več politiki in menim, da bi bilo super, ko bi prvi politik-improvizator dobil pomembno vlogo v svetovni politiki in skušal vplivati na svet na podlagi teh pozitivnih lastnosti, ki jih je med učenjem improvizacije pridobil.

 

  1. Navijam zate in prvega impro-politika! Če nadaljujeva pogovor s tvojimi asociacijami ob izrazih, ki so povezani z improvizacijo – na kaj pomisliš ob besedi »organsko«?

Pomislim na nekatere forme improvizacije, kjer so igralci na odru in se samo prosto premikajo po prostoru in se zavedajo, da jim ni treba ničesar ustvarjati, preprosto so tam drug z drugim in vedo, da se bo improvizacija zgodila sama od sebe. Potem pomislim na veliko možnosti, ki so vmes med tem načinom in objestnim vsiljevanjem svoje ideje na drugi strani. Zdi se mi, da v smislu improvizacije obstaja tudi preveč organsko in to je kot opazovanje, kako raste trava. Trava improvizira, ne ve natanko, v kaj se bo razvila, vendar ni dovolj zanimiva, da bi jo lahko dolgo in z navdušenjem gledali. Toda opazovati živali, kako reagirajo na nek pojav, je fascinantno. Ničesar ne ustvarjajo, samo organsko se odzivajo na dogajanje v svetu okrog njih. Sledijo svoji intuiciji, naravnemu vedenju, in to mislim, da je prava organskost v smislu našega dela. Naravnost, iskrenost, reagiranje na okolico, sledenje svoji intuiciji, vendar brez elementa rasti trave.

 

  1. »Oder«?

Oder kot naš prostor igranja. Je zelo poseben prostor. Po drugi strani pa je to tudi velik omejitveni dejavnik za našo sproščenost in, če hočeš, organskost. Kadar vodim delavnice, se odru izogibam, ker se mi zdi, da v učencih ustvarja neko napetost, stres, kar nikakor niso občutki, ki jih iščem med učenjem. Na odru ne bi smeli občutiti nevarnosti in nelagodja, ki sta prisotna, če se na njem znajdemo prehitro. Pomislim tudi na besede, ki so močno povezane z odrom in so po mojem mnenju zelo nevarne za improvizatorje in človeška bitja nasploh. Ena takšnih je ustvarjalnost. Nekomu reči »si ustvarjalen?« ali »bodi bolj ustvarjalen« je na nek način nesramno. »Ustvarjalen si« pomeni »si drugačen, dober, poseben človek«, v resnici pa je ustvarjalnost le stanje uma, ki je prisotno v vsakem človeškem bitju. Zato beseda ne bi smela biti strogo povezana z različnimi umetniškimi poklici, izurjenimi profesionalci ter idejo, da se moraš izuriti v ustvarjalnosti. Z enim stavkom pa: oder je nevarna reč.

 

  1. »Karikatura«?

Pomislim na tiste enostavno izrisane karikature v revijah ali časopisih, ki jih navadno sestavljajo tri okenca in skupaj tvorijo enostavno zgodbo. Keith Johnstone si je izmislil vajo, ki je povezana s tovrstnimi karikaturami. Tem trodelnim mini stripom izbriše besede v tretjem okencu in naloga učenca je, da prebere prvi dve okenci oz. ju le opazuje, kadar besed v tem delu stripa ni. Nato pa v tretje okence zapiše poanto ali dialog, nek konec, ki vse skupaj poveže v smiselno zgodbo. In poskuša za vsako karikaturo najti 10 različnih koncev. Kot improvizator se moraš zavedati, da je povsod okoli nas zgodba in, če se vselej oklepaš le ene možnosti, ne boš nikoli odkril, kaj vse je možno v ozadju teh zgodb. Zato se Keith z ljudmi loteva te igre, jih prisili v tveganje – sprva je večinoma učencem težko in se preveč trudijo, a sčasoma se vdajo in se nehajo truditi biti ustvarjalni, rečejo si »samo še 30 sekund imam in poiskati moram 10 različnih koncev, napisal bom karkoli mi pade na pamet«. In bolj, ko se bližajo koncu naloge, bolj zanimive dejansko postajajo njihove rešitve.

 

  1. Katera pa je prva beseda, na katero pomisliš ob imenu Keith Johnstone?

(Smeh) Pomislim na različne pridevnike, ne zvenijo vsi zelo prijazno (smeh), ampak zagotovo je prva beseda, ki mi je padla na pamet »starejši«. To je beseda, ki jo v zadnjem času pogosto povezujem s Keithom, saj sem zadnjih 30 let prisoten ob njegovem procesu staranja. In opazujem, kako se iz neverjetno živahnega in spontanega človeka hitrih reakcij spreminja v moža, ki počasi izgublja spomin. S svojimi učenci se pred začetkom delavnic dobesedno bori, da bi razumeli, naj se do njega ne obnašajo kot do guruja improvizacije, ampak človeka, ki še vedno razume improvizacijo, a hkrati izgublja spomin in pozablja, kaj je želel povedati. Pove, da bo med svojim govorom pogosto izgubil rdečo nit in zašel iz toka svojih misli in da mu morajo iskreno pomagati, ga spomniti, o čem pravzaprav govori, namesto da bi manično zapisovali vse misli, ki jih njegovi ostareli možgani sproducirajo. Zame je to zelo zanimiva lastnost, saj se večina ljudi težko sooča s svojim staranjem, on pa skuša poskrbeti za svoje učenci prek tega, da iskreno komunicirajo z njim. To, na kakšen način je starejši, se mi zdi nekako fascinantno.

 

  1. Pravzaprav si s tem odgovorom že načel moje naslednje vprašanje. Tebe namreč pogosto predstavimo kot enega od najbližjih učencev in naslednikov Keitha Johnstonea, začetnika in, kot radi rečemo, guruja improvizacije. Kako se počutiš ob tem?

Ob tem se ne počutim ekstremno dobro. Razlogov je več. Najprej ta, da sam Keith ne mara povezav v smislu naslednikov, gurujev in podobnih oslarij, kot jim pravi. Po drugi strani sem se nekaterim Keithovim idejam upiral od samega začetka najinega druženja in se jim še danes. Zato so mi všeč misli »poznam Keitha«, »hvaležen sem Keithu« in »spoštujem Keitha«, ne vidim pa se v ideji »sledim Keithu«. Počutim se bolj kot naslednik vseh svojih učencev, saj sem se od njih naučil več kot od svojih učiteljev. In tudi Keith podobno razmišlja o teh stvareh. Če obstaja Keithov rek, ki ga najpogosteje uporabim, je to zagotovo: »Če ne razumete tega, kar vas učim, je to moja krivda, ne vaša. Krivite  učitelja!«. Sicer pa se skušam izogibati nasledstvu, sledenju, tovrstnim stvarem. Na nek način mi je za to tudi žal, saj se zavedam, da obstajajo povezave in da imava s Keithom pomemben odnos. Dejstvo je, da je moje delo močno povezano s Keithom, ampak sam se vendarle raje povezujem s svojimi učenci kot s svojimi učitelji.

 

  1. Omenil si krivdo v procesu učenja, ki je posledica neuspeha, napake. Sprejemanje neuspeha, kot sestavnega dela učenja, je v improvizaciji zelo pomembna veščina. Navadno pa je ta proces kar dolgotrajen – zakaj meniš, je temu tako?

Res je. Naučeni smo, da neuspeh ne pride v poštev. Da ti uspe in zaradi tega zrasteš kot oseba. Šola je zgrajena na ideji, da se učiš o nečem, uspešno opraviš izpit in nato nadaljuješ na višjo stopnjo. Torej uspeh, uspeh, uspeh. V našem svetu ni prostora za neuspeh. Kar je žalostno, glede na to, da se celo znanstveniki zavedajo, da je prav neuspeh tista stvar, ki ti da nove ideje za rast eksperimenta. V znanosti poznamo hipoteze. Če postaviš hipotezo in se izkaže za pravilno, se nisi ničesar zares naučil. Če pa postaviš hipotezo, s katero poskusiš nekaj novega in se izkaže za napačno – ne deluje, odpre pa nova vprašanja in lahko raziščeš ta prostor. Lahko se naučiš nekaj novega…  Ljudje svoje napake oz. neuspeh pripnemo na svoj ego, torej če je moja ideja slaba, sem slab jaz sam. To uničuje našo sposobnost biti to, kar smo, ker se bojimo biti slabi. Zato se tako krčevito borimo za svoj prav, za svoje ideje in to nas naredi nezmožne rasti. Naš obstoj gradimo na tem, da imamo prav o svetu okoli nas.

Mislim, da je jedro tega, kar improvizatorji počnemo, da skušamo ljudem okoli nas pokazati, da je neuspeh pomemben in naraven del našega obstoja. Celo v naših telesih se ves čas dogajajo napake, delčki telesa propadajo, da lahko zrastejo novi. Konice nohtov rastejo in propadajo, da jih lahko odstrižemo in nastanejo nove – to je povsem zdrav način obstoja.

Če se vrnem na gledališko improvizacijo – Keith se je od samih začetkov zavedal, da sprejemanje neuspeha igra ključno vlogo v učenju improvizacije. Namreč, če se ne počutiš varnega ob neuspehu, na odru ne boš sprejemal tveganja in tvoja publika bo gledala dolgočasne predstave. Zato je Keith ustvaril format Theatre SsportsTM, pri katerem improvizator ve, da lahko sprejme tveganje in stori napako. V tem primeru namreč sodnik prekine prizor, improvizator zapusti oder in mu ni treba trpeti pred občinstvom, tekom predstave pa lahko v novem prizoru zopet poskusi in tvega. Uf, toliko stvari bi lahko povedal o soočanju z neuspehom (smeh)… Zanimivo se mi zdi opazovati mlade ljudi, na kakšen način igrajo igre, ki v naše delo vnašajo soočanje z neuspehom. Precej hitro postanejo tolerantni do neuspeha. Če pa isto igro predstaviš njihovim učiteljem, odraslim osebam, jo igrajo precej slabše. Otroci v teh igrah vidijo potencial, pomislijo »to ni uspelo, u – naslednjič bom poizkusil tako!«, odrasli pa si rečejo »nisem dober v tem, ne maram biti slab, kaj je naslednja igra, ki jo lahko igram?«.

Neuspeh rad predstavim tudi na primerih, ko so se iz neuspeha rodile velike stvari, brez katerih si kar težko predstavljamo naš vsakdan. Velcro trakovi (patent za pritrjevanje »na ježka« op.p.) na primer, so nastali po tem, ko je nekdo peljal svojega psa na sprehod in se je vrnil z dlako polno »ježkov«, suhih cvetov repinca, in si rekel: »Ooo, ne bi ga smel peljati na ta sprehod«. Nato pa je s psa odstranil ježke in opazil, da so sestavljeni iz številnih malih kavljev. Rekel je: »Hej, to bi lahko izkoristil!«. Začel je raziskovati kaveljce in dlako ter sčasoma izumil patent, ki ga danes uporabljamo vsak dan – uporablja ga celo NASA za svoja tehnološko dovršena oblačila.

Nevarnost neuspeha je torej, da ga vidimo kot nekaj slabega namesto kot nekaj, kar nam omogoča, da zrastemo.

 

  1. To pa je tako navdihujoč odgovor, da si bom drznil na tej točki končat najin pogovor. Verjetno sva že do zdaj popisala preveč strani! Hvala za iskrene odgovore, želim ti še veliko neuspeha in posledične rasti v improvizaciji in vsem kar delaš!

Strani in strani in strani. Enako, želim ti zelo neuspešno objavo intervjuja! (smeh)